Zakaj je Slovenija cerkvi vrnila gozdove, če ti dejansko niso bili cerkveni?

Cerkvi smo podarili gozdove, čeprav ni bila upravičena do njih. Zdaj želi še odškodnino, ker jih ni dobila dovolj hitro. Iz česa izhaja ta aroganca?

Več kot 160 kvadratnih kilometrov gozdov v Triglavskem narodnem parku, v okolici Radovljice, na Jelovici in Pokljuki, je bilo pred drugo svetovno vojno že desetletja v državni lasti. Nekoč so bili ti gozdovi, skupaj z najrazličnejšimi pritiklinami, graščinami, gradovi, ribogojnicami, funkcionalnimi potmi in drugimi nepremičninami, res v lasti rimskokatoliške cerkve (RKC) oziroma nekdanje briksenške škofije, a je ta leta 1858 te gozdove, do katerih je prišla še v času fevdalizma, prodala jeseniškim fužinarjem. Ti so jih čez čas prodali Kranjski industrijski družbi, ki je bila odgovorna za jeseniško železarstvo in je bila leta 1895 zaradi gospodarskih težav podržavljena.

V Mladini objavljamo pogodbo, ki smo jo pridobili iz Arhiva Slovenije in na podlagi katere je cerkev z dovoljenjem tedanjega papeža Pija IX. omenjene gozdove, z Blejskim otokom vred, pred več kot 150 leti prodala. Pogodba je sicer v strokovnih krogih znana, a še nikoli ni bila objavljena. Pomembna je predvsem zato, ker že od vsega začetka slovenske osamosvojitve odpira vprašanje, na katero ni pravega odgovora: Zakaj je pravzaprav Slovenija v postopku denacionalizacije te gozdove cerkvi vrnila, če ti dejansko niso bili cerkveni? Večina ostalih držav je takšno premoženje fevdalnega izvora upravičeno, zaradi spremenjenih oblastnih razmerij, podržavila, briksenška škofija pa ga je celo prodala. S kakšnim opravičilom lahko danes cerkev zahteva od države še desetine milijonov evrov odškodnine za neuporabo teh gozdov po letu 1991?

Ko je minuli teden nacionalka razkrila, da rimskokatoliška cerkev (RKC) v več primerih toži državo za nekaj deset milijonov evrov zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranih gozdov po letu 1991, je Alenka Bratušek RKC pozvala, naj se odškodninam prostovoljno odpove, saj je konec koncev cerkev v zadnji finančni krizi, kot posamična lastnica, naredila največjo bančno luknjo, veliko okrog 500 milijonov evrov, ki smo jo morali zapolniti z državno dokapitalizacijo bank. Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore se je na poziv bivše predsednice vlade odzval z neverjetno zgodovinsko spozabo. »Takšen poziv bivše predsednice Vlade Republike Slovenije je neprimeren …« je zapisal ogorčeno. Bratuškovi je očital, da želi postaviti cerkev v podrejen položaj v primerjavi z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci, očital ji je, da od države zahteva, naj ravna v odnosu do cerkve v nasprotju z zakoni in ustavo, skliceval se je na načelo enakosti pred ustavo … A nič ne bi moglo biti bolj sprenevedavo.

Do zadnje izmenjave stališč med Bratuškovo in nadškofom Zoretom je prišlo po tem, ko je direktorica sklada kmetijskih zemljišč Irena Šinko priznala, da je sklad izgubil prvega od petih večjih sporov, ki jih je proti njim sprožila ljubljanska nadškofija. Prvostopenjsko sodišče je nedavno odločilo, da mora Slovenija nadškofiji plačati skupaj 11,1 milijona evrov odškodnine z obrestmi, ker nadškofija po letu 1991 ni mogla uporabljati kasneje vrnjenih gozdov na območju upravne enote Radovljica in Mozirje. A to je zgolj eden od primerov. RKC je namreč nedavno, po rešitvi večine denacionalizacijskih zahtev in še pred petletnim zastaralnim rokom, začela serijsko vlagati odškodninske tožbe zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja.

30.000.000 evrov odškodnine zahteva cerkev od Slovenije, 30.000 evrov pa je bila zgornja meja odškodnin na Madžarskem. 500 milijonov evrov bančne luknje so zapustila cerkvena podjetja, 60 milijonov evrov odškodnin z obrestmi zahteva RKC danes. 90 milijonov evrov več so danes vredni zgolj gozdovi GG Nazarje. 0 evrov od teh devetdesetih je država terjala nazaj od RKC. 

V vseh petih odškodninskih tožbah, s katerimi se zdaj ukvarjajo na skladu, cerkev zahteva skupaj več kot 30 milijonov evrov, kar bi skupaj z obrestmi na koncu lahko zneslo 60 milijonov evrov. A poleg sklada cerkev toži tudi druge državne institucije in lokalne skupnosti. S pravobranilstva so nam sporočili, da so cerkvi doslej plačali že za 2,3 milijona evrov odškodnin, približno pol milijona pa je še odprtih. V občini Bohinj recimo pojasnjujejo, da imajo nerešenih celo vrsto primerov. S cerkvijo se pravdajo zaradi nezmožnosti uporabe neke gozdne ceste, vodijo celo primer odškodnine za občinsko cesto, ki so jo morali podržaviti, RKC bodo 10 let odplačevali odškodnino za denacionalizirano Zoisovo graščino v Stari Fužini in tako naprej. Tudi Zoisovo graščino je cerkev leta 1858 na podlagi že omenjene pogodbe prodala.

Čeprav nadškof Zore poudarja, da s tem država zgolj popravlja nove krivice, nastale po letu 1991, je bila v resnici cerkev v zadnjih 25 letih deležna izredno pozitivne diskriminacije. Nepremičnine, ki jih omenjamo v tem članku in zaradi katerih RKC zdaj serijsko vlaga odškodninske tožbe, je cerkev dobila na podlagi političnih odločitev. Prvi, ki je opozoril na to dimenzijo in je slovensko javnost tudi opomnil na omenjeni sporazum o odprodaji cerkvenega premoženja iz leta 1858, je bil preminuli slovenski zgodovinar Božo Grafenauer, sam sicer veren kristjan. Leta 1992 je v zasebnem pismu tedanjemu nadškofu Alojziju Šuštarju zapisal: »Obračam se do Vas zaradi svojih velikih dvomov, ali so postopki cerkvenih zastopnikov prav v tem vprašanju (blejsko – bohinjskih gozdov – op. a.) moralno opravičeni in opravičljivi. Mnenja sem, da niso, in rad bi Vam povedal podlago svojega stališča z željo, da bi ne bi bilo treba tega ali česa podobnega predlagati v presojo slovenski javnosti …« Grafenauer je na podlagi študije arhivov – sodeloval je v državni komisiji, ki se je po drugi svetovni vojni pogajala z Avstrijo o prenosu arhivov – prišel do prepričanja, da cerkev ni upravičena do večine gozdov in nepremičnin, zaradi katerih danes zahteva še odškodnino. Cerkev, ki na pismo nikoli ni odgovorila, pa je z zahtevami nadaljevala in gozdove tudi dobila. Zakaj? Pravni temelj, na podlagi katerega je RKC v Sloveniji s svojimi zahtevami vendarle uspela, je izredno sporen. Šlo je za uredbo iz leta 1938, na podlagi katere je tedanji pravosodni minister kraljevine SHS Ružić v okviru urejanja odnosov z verskimi skupnostmi omenjene že prodane gozdove po 100 letih prenesel v last RKC.

Po kraljevi ustavi SHS bi bilo namreč za takšen prenos lastninske pravice treba sprejeti zakon. Zakon, ki bi izrecno prenašal gozdove v last RKC, nikoli ni bil sprejet, še huje, tedanja zakonodaja je izrecno določala agrarni maksimum (največ 1000 hektarjev). O vprašanju, ali je RKC leta 1939 res postala lastnica gozdov, je leta 1996 odločalo tudi slovensko ustavno sodišče. Ki pa je z petimi glasovi proti štirim odločilo v prid RKC. Našli so dejansko salomonsko rešitev, češ da je bila tedanja uredba sprejeta v okviru finančnega zakona. Medtem ko se je v sporu cerkvena stran izgovarjala na pravičnost.

A to ni bil edini primer odločitve nove slovenske države, ki je bila v prid RKC. Nadškof Zore, ki ga zdaj skrbi enakopravna obravnava cerkve v denacionalizacijskih postopkih, pozablja, da je celo sam zakon o denacionalizaciji v prvih osnutkih predvideval, da bi zaplenjeno premoženje vračali zgolj fizičnim osebam. Sprva smo torej v Sloveniji hoteli popravljati resnične, osebne krivice, ne pa krivic, ki temeljijo na pravni fikciji. Šele ob koncu zakonodajnega procesa, v drugem branju, so poslanci z amandmaji omogočili vračanje zaplenjenega premoženja RKC. Dokončna verzija zakona, ki je bil sprejet decembra 1991, je pravzaprav zgolj cerkvi dodelila status institucije, ki je bila deležna denacionalizacijskega popravljanja krivic. To je tedanja Demosova koalicija seveda naredila na željo cerkve: »Mi smo ministru Rajku Pirnatu predlagali, da bi vse norme, ki so v zakonu predvidene samo za individualne osebe, veljale tudi za Cerkev, ki je pravna oseba,« je leta 1991 priznal tedanji stolni kanonik v Ljubljani, Rafael Lešnik, predstavnik RKC pri pogajanjih z državo o denacionalizaciji. Ustavno sodišče je kasneje odločilo, da je takšna pozitivna diskriminacija RKC nepravična do drugih pravnih oseb. S tem pa so se pravzaprav začeli zapleti, ustavne pritožbe, referendumske pobude proti vračanju gozdov cerkvi, protesti in moratoriji.

Tudi v nadaljevanju denacionalizacije je bila RKC deležna pozitivne diskriminacije. Jasno seveda je, da RKC, ki je bila v zadnjih 150 letih zgolj tri leta na papirju lastnica blejsko- bohinjskih gozdov, teh gozdov ni poznala, niti se z njimi ni ukvarjala. Po drugi svetovni vojni so največ v gozdove investirala posamezna gozdna gospodarstva. Gradila so ceste in s tem povečevala možnosti sekanja lesa – povečevala so torej donosnost oziroma vrednost samih gozdov. Cerkev v aktualnih primerih odškodnino za denacionalizirano premoženje računa na podlagi donosnosti, ki jo ti gozdovi prinašajo danes. V zadnjem primeru, v katerem bi morala Slovenija cerkvi plačati 11 milijonov evrov odškodnine, cerkev recimo dokazuje, da lahko na območju Mozirja, kjer je zgrajena »kamionska cesta«, poseka najmanj 260 tisoč kubičnih metrov lesa (neto) in dosega 54 evrov dohodka na kubični meter. Na podlagi tega izračuna zdaj zahteva odškodnino od leta 1991. A bistvena je »kamionska cesta«. Kdo jo je zgradil? Kdo je v preteklosti v te gozdove investiral in jim povečeval vrednost? Pred drugo svetovno vojno so bile namreč gozdne ceste redke, njihova gradnja pa je izredno draga. Sklad kmetijskih zemljišč je recimo samo med letoma 2010 in 2016 v gradnjo gozdnih cest vložil 38 milijonov evrov.

Zakon o denacionalizaciji sicer določa, da se pri vračanju upoštevajo nove investicije: bodisi tako, da se npr. nepremičnine, kot so gozdovi, ne vračajo v naravi, bodisi da se vrnejo v sorazmernem deležu, bodisi se vrnejo v celoti, če npr. RKC plača določeno odškodnino. A že leta 1992, za časa vladavine koalicije Demos, je vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta na svoj zadnji večer izdala navodilo, po katerem se povečanje vrednosti podržavljenih gozdov ni smelo ugotavljati, češ da je šlo po drugi svetovni vojni za redno vzdrževanje. Pri tem je kasneje vztrajal tudi kmetijski minister Jože Osterc, ki je bil kasneje – mimogrede – nagrajen z malteškim viteškim redom. Ustavno sodišče je sicer leta 1993 to določbo razveljavilo, a dejansko država nikoli ni zares računala investicij v gozdove. Gozdovi nikoli niso bili zares razvrščeni po kategorijah kakovosti, sklad kmetijskih zemljišč je leta 1994 celo priporočil, naj gozdna gospodarstva z vlaganjem odškodninskih zahtevkov za povečano vrednost gozdov ne zaostrujejo odnosov z bodočimi lastniki.

Do edinega poskusa ugotoviti povečano vrednost gozdov je prišlo leta 2003. Tedaj so v Gozdnem gospodarstvu Nazarje začeli snovati elaborat za postavitev t. i. vzročnih parcel. A ta postopek se je kaj hitro uradno končal. Z geodetske uprave so nam glede tega primera odgovorili, da so v obdobju od septembra 2003 do maja 2004 v okviru rednih nalog začeli postavljati osnove katastrske klasifikacije gozdnih zemljišč v katastrskem okraju Gornji Grad. Bili so izdelani elaborati, izdane so že bile tudi prve odločbe. Na te pa se je pritožila ljubljanska nadškofija. Ministrstvo za okolje je potem za časa tedanje vlade Janeza Janše večino odločb odpravilo, so nam odgovorili, češ da v same postopke niso pravilno vključili nadškofije, ki je medtem postajala lastnica gozdov. Izpostava Mozirje je potem večino postopkov ustavila v letu 2008, »ker je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov zahtevek za spremembo umaknil«. Sklad kmetijskih zemljišč je tedaj vodil Sergij Daolio, član SDS iz Sežane.

Čeprav se torej uradno postopek nikoli ni končal, pa nam je Milan Cajner, bivši direktor Gozdnega gospodarstva Nazarje, potrdil, da naj bi elaborat pokazal, da se je samo zaradi novogradenj gozdnih cest na področju Nazarij vrednost podržavljenih gozdov od leta 1947 do sprejetja zakona o denacionalizaciji povečala povprečno od 3000 do 6000 DEM na hektar. »V primeru zahtevka Nadškofijskega ordinariata Ljubljanske škofije za vračanje gozdov v nazarskem in na blejskem območju se je po ocenah, ki jih je izdelala Biotehnična fakulteta, in sicer profesor Iztok Winkler, vrednost gozdov povečala za več kot 7 milijard SIT,« pravi. Sedem milijard SIT iz leta 2004, revaloriziranih na današnji dan, pa znese 90 milijonov evrov.

Ker država očitno noče uveljaviti mehanizmov za ugotavljanje povečane vrednosti gozdov, bodo skupaj z vračilom odvzetih gozdov upravičencem, torej predvsem RKC, mimo zakona podarjena vsa vlaganja v te gozdove, ki pomenijo v povprečju očitno najmanj tolikšno vrednost, kot je bila vrednost dejansko odvzetega premoženja, ocenjuje Cajner. Gozdno gospodarstvo Nazarje je bilo sicer eno izmed prvih, ki je zaradi denacionaliziranih gozdov šlo v stečaj. Delo je med letoma 2005 in 2007 izgubilo 138 delavcev. Kasneje je z gozdovi gozdnega gospodarstva začelo gospodariti neposredno podjetje ljubljanske nadškofije Metropolitana, ki pa namesto zaposlovanja sklepa priložnostne pogodbe z lokalnimi izvajalci. »Tudi v tem primeru gre novim gospodarjem predvsem za zaslužek, zato so se po moji oceni vlaganja v nego gozdov prepolovila. Ena izmed posledic je gotovo tudi škoda zaradi

širitve podlubnikov v Sloveniji. Žled je zame zgolj priročen izgovor,« še dodaja Cajner.

In končno, nadškof Zore se očitno tudi več ne spomni, na kakšen konkreten način je RKC te gozdove, zaradi katerih sedaj terja še odškodnino, dobila »vrnjene«. Pred letom 2005 je namreč državno pravobranilstvo nasprotovalo vračanju gozdov Triglavskega narodnega parka cerkvi zaradi varstva javnega interesa. A potem je Lovro Šturm, tedanji pravosodni minister v vladi Janeza Janše, te denacionalizacijske primere zaupal bivšemu vrhovnemu sodniku Janezu Metelku. V imenu pospešitve denacionalizacijskih postopkov ga je imenoval za zastopnika javnega interesa v upravnih sporih, povezanih s področjem denacionalizacije, za kar je Metelko v treh letih dobil več kot 60 tisoč evrov. In Metelko je nato v imenu države odločil v prid cerkve, ki je na podlagi njegove intervencije leta 2005 dobila 3000 hektarjev pokljuških gozdov ali eno desetino TNP. Kako odgovorno je pri tem ravnal? V samem postopku vračanja gozdov v naravi recimo ni uveljavljal povečane vrednosti gozdov oziroma vlaganj v gozdove, svojo pristranskost pa je še jasneje pokazal leta 2009 – kot smo izvedeli, je sodeloval tudi pri pisanju nezakonitega sporazuma med vlado Janeza Janše in RKC, na podlagi katerega je vlada cerkvi dejansko podarila Blejski otok.

Do tukaj smo omenjali zgolj denacionalizirano premoženje, ki ga je RKC v resnici že leta 1858 prodala in na katero se nanaša večji del 30-milijonskega cerkvenega odškodninskega zahtevka. Nismo omenjali drugih primerov odškodninskih zahtevkov cerkve širom po Sloveniji. Od kompleksa Vrbanjska v Mariboru, ki ga je država vrnila cerkvi in ji še dodatno leta 2005 plačala 8,1 milijona evrov odškodnine, do bivših koprskih zaporov, za katere je cerkev od države dobila 617 tisoč evrov odškodnine. Kako dobrohotna je bila Slovenija v teh primerih do cerkve, priča primerjava z drugimi postsocialističnimi deželami, ki načeloma denacionaliziranega premoženja niso vračale v naravi ali pa so izplačevale bolj simbolične odškodnine.

Gozdove in nepremičnine, zaradi katerih RKC zdaj vlaga odškodninske tožbe proti državi, je cerkev dobila na podlagi političnih odločitev.

V Nemčiji recimo po združitvi denacionaliziranih gozdov ali zemlje niso vračali. Večja podjetja so se denacionalizirala le pod pogojem, da so lastniki zagotovili uspešno nadaljevanje proizvodnje in ohranitev delovnih mest. Res je, da so v Nemčiji izplačevali odškodnino, ki pa nikoli ni bila popolna, temveč se je zaradi upoštevanja načela socialne države izplačevala po degresivni lestvici. Še ostrejša je bila Madžarska, saj tam denacionalizacije v naravi praviloma ni bilo, za podržavljeno premoženje pa se je priznavala le odškodnina po zelo strmi degresivni lestvici. Po zakonu je bila recimo tam maksimalna odškodnina omejena na 70.500 tedanjih nemških mark.

Bi Slovenija danes zaradi višjega državnega interesa lahko omejila odškodnine za nezmožnost uporabe denacionaliziranega premoženja? »Izredno težko,« odgovarja Damjan Možina z ljubljanske pravne fakultete: »Tak zakon bi retroaktivno posegal v pravna razmerja. Država bi z njim spreminjala pravila igre za nazaj ter posegla v pravice, ki jih je sama podelila …. Naslednja težava bi bilo različno obravnavanje denacionalizacijskih upravičencev …. Če bi želeli omejiti le odškodnine v korist RKC, bi bilo treba najti ustavno sprejemljiv razlog za posebno obravnavo enega dela denacionalizacijskih upravičencev v primerjavi z ostalimi, kar bi bilo po moji oceni zelo težavno,« odgovarja.

Toda država je privilegirano vlogo v postopku denacionalizacije cerkvi priznala na podlagi nenapisanega, posebnega dogovora, ki očitno velja med državo in cerkvijo, po katerem država RKC razume kot institucijo, ki deluje v javnem interesu. Ta posebni odnos je viden na mnogih področjih. Država sofinancira cerkvene zasebne zavode, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem, na leto jim nameni okrog 10 milijonov evrov. Država duhovnikom sofinancira socialne prispevke, na leto gre za to okrog tri milijone. Država plačuje zaposlene duhovnike v Slovenski vojski, za kar gre spet milijon evrov. In potem so tukaj še darovi in subvencije, ki jih dobi vsaka od 700 župnij od lokalnih skupnosti. Nihče nad tem nima pregleda, a številke niso zanemarljive. Če naključno izberemo občino Črenšovci, vidimo, da je ta občina župniji Črenšovci v zadnjih desetih letih podarila skoraj pol milijona evrov.

Če RKC zdaj to nenapisano pogodbo, ta posebni, privilegirani odnos krši, ne nazadnje s sistematskim vlaganjem odškodninskih tožb proti državi, je umesten razmislek, kako naprej. Država se seveda lahko odloči, da cerkvi posebnega statusa ne bo več priznavala. Verjetno bodo imeli parlamentarci prvo priložnost za razmislek o tem ob sprejemanju nepremičninskega davka. Če mora Rdeči križ kot humanitarna organizacija danes plačevati npr. nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, zakaj je v tem trenutku RKC še vedno oproščena tudi te dajatve za svoje dejavnosti, ki so vedno manj verske narave?