O slonu in plahi ptici

Ameriško-srbski ekonomist Svetovne banke Branko Milanović je analiziral učinke, ki jih je imela globalizacija med letoma 1988 in 2008. Na grafu se mu je izrisal – slon. Obris zgornjega dela slona, od spuščenega repa do dvignjenega rilca, povzema učinke globalizacije na svetovno porazdelitev dohodka. Pri repu, kakopak, so najrevnejši prebivalci sveta (podsaharska Afrika), ki se jim dohodki niso povečali, pri izrazito dvignjenem rilcu pa je najbogatejši en odstotek, elita, ki so se ji dohodki ekstremno povečali. Vmes, pri trupu in štrlečih ušesih, so »novi srednji razredi« držav v razvoju (predvsem Kitajske in Indije) – povečanje dohodka so izkusili tudi oni. Tam, kjer se prek obraza in oklov rilec naglo spusti, preden se njegova konica spet dvigne, pa smo mi – srednji razredi t. i. Zahoda (EU, Severna Amerika, Avstralija). Mi smo torej drugi poraženci globalizacije.

Razlogov za to je več. Prvi je selitev industrije v države v razvoju. Industrija je bila zibka sindikaliziranega delavstva, s selitvijo pa izginja njegova ekonomska osnova, osnova zahodnega srednjega razreda. Drugi je prekarizacija. Zunaj industrije je sindikatov bolj malo, zato so delodajalci v spregi z zakonodajalci svojim zaposlenim lahko hitro ponudili nove, fleksibilne oblike dela, ustreznejše »družbi znanja«, kjer bo vsak svoj podjetnik. Tretji razlog pa je obrat v moči med državo in kapitalom. Kapital, prej prikovan v nacionalnih državah, je s sprostitvijo svetovnih kapitalskih trgov poletel. Postal je »plaha ptica«, pravijo. Če želimo, da pride – ali ostane –, ga ne smemo plašiti z regulacijami, administrativnimi ovirami, z »rigidnim« trgom dela ali pa, bognedaj, visokimi stroški dela.

Prerazporeditev bogastva od srednjega razreda k eliti pa ima tudi svoje politične posledice. Koncentracija bogastva namreč pomeni koncentracijo ekonomske in politične moči. Ste se kdaj spraševali, zakaj model, ki je implodiral v krizi leta 2008, ni bil opuščen? Ker elite zlepa ne bodo dopustile redistribucije, saj bi ta pomenila tudi prerazporeditev moči. Nasprotno, moč poskušajo še bolj koncentrirati.

To poteka na več načinov, spremljamo jih lahko pod aktualno vlado. Ta recimo, v t. i. tretjem valu privatizacije prodaja stebre našega gospodarstva multinacionalkam. NKBM, Telekom, Aerodrom, Luka Koper, Slovenske železnice. Zakaj? Sem in tja se iz vladnih krogov sliši naslednje: to počnejo, ker naj bi imeli na izbiro samo dvoje. Ali prevzeme kot država dopustimo (in dobimo nekaj malega odpravnine) ali pa jih bodo njihovi konkurenti (ki so hkrati tudi kupci) izrinili, prevzeli na silo. Tako se je očitno razpasla ta, »plaha ptica«.

Postaja pa vse bolj predrzna. Cilja na nič manj kot novo obliko regulacije zahodnega kapitalizma. V sedanji ureditvi namreč lahko države »le« izsiljuje s svojo plahostjo, ne more pa neposredno posegati v njihove okoljske, socialne ali potrošniške predpise. No, razen s korupcijo. Nima pravih vzvodov, da bi posegla po javnih storitvah ali naravnih virih, če ti niso komercializirani. Le stežka pride do odškodnin, če država z regulacijami ali spremembami zakonodaje poseže v dobičke.

To so problemi, ki naj bi jih odpravili sporazumi CETA, TISA, TTIP. Ne gre za sporazume, ki bi imeli za cilj odpravo trgovinskih ovir (te so med ZDA, Kanado in EU že zdaj zanemarljive), ampak za sporazume, ki imajo cilj odpraviti »administrativne ovire« – socialne, potrošniške in okoljske pravice; komercializirati zdravstvo, javne storitve, naravne vire; vzpostaviti mednarodna arbitražna sodišča, kjer bi lahko multinacionalke tožile države, če bi novi zakoni in uredbe zmanjševali njihove dobičke.

Kdo bo tu pridobil in kdo izgubil, je jasno. Ekonomski učinki teh sporazumov bodo, kot kažejo raziskave, v najboljšem primeru nični. To je tudi logično. Trgi na obeh straneh Atlantika so zasičeni, zato lahko ameriško gospodarstvo pridobi samo, kar evropsko izgubi, in obratno. Na meddržavni ravni gre torej za igro ničelne vsote. Se bo pa bistveno zaostrila vertikalna delitev, delitev med delom in kapitalom. Kapital bo zdaj dobil tudi pravni primat nad državami, s čimer bo njegova moč popolna. Plaha ptica se ne bo več imela česa bati in slon bo rilec dvignil še višje.

V interesu nas vseh je, da novo koncentracijo kapitala in moči preprečimo. Poglabljanje globalizacije, na čelu z novimi sporazumi, je treba ovreči, namesto njega pa uvesti nove zaščitne sisteme proti socialnemu, okoljskemu in davčnemu dumpingu ter si izboriti porazdelitev dohodka in moči – tokrat od elit k ljudstvu.