Pozabljeni »nikoli več«

Ko je leta 2012 Evropska unija dobila Nobelovo nagrado za mir, je to presenečenje povzročilo nemalo kritik – pa tudi posmeha. Odločitev je bila slabo razumljena. Napačno so jo razumeli tako kritiki kot nagrajenci. Šopirjenje predsednika in članov takratne Evropske komisije je skušalo ustvariti vtis, da gre za nagrado za njihov osebni prispevek k miru v svetu. To seveda ni bilo res. Evropska unija je bila leta 2012 že globoko v težavah, ne nazadnje po lastni krivdi.

A to ne spremeni dejstva, da Evropska unija – in širše, Evropa kot politični, civilizacijski projekt – predstavlja najuspešnejši, najbolj dolgotrajen in najučinkovitejši mirovni sporazum v zgodovini človeštva. Celina, kjer so se ljudje stoletja pobijali med seboj, je po drugi svetovni vojni kulminacijo najhujšega v sebi uporabila za ustvarjanje politične in institucionalne antiteze lastni zgodovini. Evropska unija je bila ustvarjena, da bi se Evropejci zaščitili sami pred seboj. In v tem je bila, vsaj do zdaj, tudi uspešna.

Evropa kot prostor stabilnosti in miru temelji na omejevanju absolutne moči in suverenosti nacionalnih držav. Do tega je pripeljalo spoznanje, da je bil podivjani nacionalizem, kot zgodovinsko dokazan neizogibni produkt absolutne nacionalne suverenosti, glavni razlog za dve svetovni vojni. Evropa je zgrajena na spominu na holokavst.

Ta vez ni zgolj simbolna, je tudi pravna. Prvi korak k ustanovitvi EU in podpisu Evropske konvencije o človekovih pravicah se je zgodil avgusta 1945, ko je bil sprejet Londonski sporazum o mednarodnem vojaškem sodišču, pozneje znanem kot Nürnberško sodišče. V svojem 6. členu Londonski sporazum, poleg mednarodnopravno že znanih in veljavnih pojmov zločina proti miru in vojnega zločina, vpelje tudi popolnoma novo kaznivo dejanje zločinov proti človeštvu. Ta dejanja so kazniva, tudi če so storjena v mirnem času in ne glede na to, ali so kazniva po nacionalnem pravu države, v kateri so storjena. V 7. členu Londonski sporazum določa kazensko odgovornost državnih voditeljev in vladnih uslužbencev.

S temi nekaj stavki je bil mednarodni pravni red postavljen na glavo. Absolutne suverenosti in moči nacionalnih držav ni bilo več. Položeni so bili temelji za prihodnje evropsko povezovanje. Najpomembnejši namen tega povezovanja pa je bil in ostaja enak – »nikoli več«.

Dejstvo, da se je Evropska unija institucionalno najprej gradila skozi gospodarsko sodelovanje, v ničemer ne spremeni njenega osnovnega poslanstva. Šlo je za zavestno in pragmatično odločitev, da se Evropa takoj utrdi kot materialna resničnost, ne zgolj ideološki konstrukt.

Za odgovor na vprašanje, čemu res služi EU, je torej treba razumeti dvoje. Najprej, da je osnovni cilj vzdrževanje miru, in drugič, da je mir pogojen z omejevanjem moči nacionalnih držav. Ne gre za ukinjanje suverenosti, ampak za njeno spremembo, za suverenost, ki jo udejanjamo skupaj, ne zgolj drugi proti drugim.

Tistih, ki tega ne razumejo ali nočejo razumeti, je danes v Evropi kar precej.

V prvi vrsti so protievropski populisti, ki zagotavljajo, da je stabilnost in mir v Evropi mogoče ubraniti zgolj s krepitvijo nacionalne suverenosti, s »ponovnim prevzemanjem nadzora«, z vrnitvijo in krepitvijo nacionalne države, z ograjami, zidovi, z nacionalizmom. Mnogi jim verjamejo. Ideje avtoritarnega populizma, ki ga označuje negativen odnos do tujcev, človekovih pravic, Evropske unije in evropskega združevanja, po nedavni raziskavi YouGov podpira skoraj polovica Britancev in Italijanov ter več kot šestdeset odstotkov Francozov. V Srednji in Vzhodni Evropi so številke se višje. Prej ali slej bo tudi podpornikom populističnega vala, ki pljuska po Evropi, postalo jasno, da nacionalizem ni rešitev, ampak grožnja. Upamo lahko le, da ne bo prepozno.

Po drugi strani imajo težave z razumevanjem tudi nekateri najbolj goreči zagovorniki evropskega združevanja. Njegovega osnovnega cilja pač ni mogoče doseči z brigadirsko navdušenim pozivanjem k združenim državam Evrope, ampak zgolj z dosledno, jasno in odločno obrambo vrednot, na katerih to združevanje temelji. Podobno velja za samooklicane čuvarje Schengenskega sporazuma in drugih evropskih dosežkov. Ti so pomembni, a niso sami sebi namen. Ko jih začnemo reševati na račun – in na škodo – vrednot in osnovnih ciljev evropskega združevanja, ne ogrožamo zgolj lastnega etičnega slovesa, ampak tudi mir in stabilnost v Evropi.

Lastne vloge in poslanstva pogosto ne razume niti evropska birokracija, ki je svojo legitimnost leta gradila na učinkovitosti in, kot so temu radi rekli evropski birokrati, »permisivnem javnem konsenzu«. Demokratični deficit so dolgo pojmovali kot folklorno, skoraj simpatično posebnost evropskega združevanja. A omejevanje nacionalne suverenosti samo po sebi ni dovolj za zagotavljanje miru. Če bi bilo tako, bi lahko za mir v svetu poskrbele kar finančne in gospodarske nadnacionalke. Brez demokratičnega nadzora omejevanje nacionalne suverenosti stabilnosti ne gradi, ampak jo ruši. Ko ni več učinkovitosti, ni več permisivnega javnega konsenza. Brez demokratičnega nadzora in ob pozabi osnovnega poslanstva postane materialna resničnost evropskega združevanja sama sebi namen.

Pomena Evrope žal ne razumejo niti tisti, ki so zaradi upravičenih kritik idej in dejanj trenutnih evropskih voditeljev pripravljeni pokopati evropski projekt v celoti. Protievropski humanizem ima lahko dobre namene, a z rušenjem sedanjih okvirjev za omejevanje moči nacionalnih držav, brez ponujanja stvarnih in uresničljivih alternativ, samo olajšuje vrnitev nacionalizma, z vso prtljago, ki jo poznamo iz zgodovine.