Bedaki in konji, kdo je kdo in kaj z njimi?

Na komentar “ustavnika“ dr. Terška pod gornjim naslovom sem se odzval (tudi v imenu Vrhovnega sodišča) predvsem zaradi poudarjenega očitka, da kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavec na podlagi sodbe sodišča ostane brez zaposlitve zato, ker je prav zaradi vložitve tožbe delodajalec vanj izgubil zaupanje. Tudi iz odziva pravniškega kolege Marka Blatnika v Mladini z dne 7. oktobra ne izhaja, da bi bil Terškov očitek utemeljen. Njegov sveži primer, na katerega se sklicuje, dokazuje prav nasprotno. Sam navaja, da je sodišče ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi odločilo o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ker je delodajalec v delavko – prodajalko izgubil zaupanje zaradi njenega siceršnjega odnosa do strank, ne pa zaradi vložitve tožbe zoper odpoved. Še vedno vztrajam, da je Terškova trditev zavestno prirejanje izhodišč za napad na delo sodišč in takšen pristop resne razprave o morebiti relevantnih strokovnih vprašanjih pač ne omogoča.

Ponovno se oglašam, ker po svoje razumljivi pristranski pogledi in kritika pravnega svetovalca in sindikalnega zastopnika Marka Blatnika zahtevajo odziv sodnikov, ki se pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi srečujejo tudi z drugačnim razumevanjem tega instituta.

Kot sodnik razumem prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča kot rešitev zagate, ko zaradi različnih (objektivnih ali subjektivnih) okoliščin ni mogoče pričakovati, da bi se delovno razmerje med delavcem in delodajalcem po vrnitvi delavca na delo še lahko nadaljevalo v smislu opredelitev iz definicije delovnega razmerja (4. člen ZDR-1). Pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje za nedoločen čas je v našem sistemu sicer pravilo, ni pa to delavčeva ustavna pravica. Če na predlog delavca ali na predlog delodajalca kljub nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi sodišče po tehtanju vseh znanih okoliščin ugotovi, da delovnega razmerja v smislu njegove zakonske opredelitve ne bo mogoče nadaljevati, ne odloči o vrnitvi delavca na delo, temveč delavcu prizna pravice iz delovnega razmerja najdlje do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje, na ta dan samo ugotovi prenehanje pogodbe o zaposlitvi in delavcu prisodi še ustrezno denarno povračilo, ki je res omejeno na največ 18 delavčevih plač.

Kaj torej pomeni prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča?

V prvi vrsti dobi delavec zadoščenje, da mu pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito odpovedana. To je lahko še zlasti pomembno pri redni odpovedi iz krivdnega razloga in pri izredni odpovedi.

V primeru odločitve o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dnem zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje sodišče delavcu v breme delodajalca prizna pravice iz delovnega razmerja (vključno s plačo) za čas od nezakonitega prenehanja do odločitve sodišča.

Delavcu sodišče prisodi ustrezno denarno povračilo (glede na trajanje njegove zaposlitve, možnosti za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki so bile delavcu priznane do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi).

Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča delavca ne izključuje od prejemanja denarnega nadomestila na zavodu za zaposlovanje, če ob pravnomočnosti sodbe še ni našel druge zaposlitve.

V eni od novejših objavljenih sodb (zadeva VIII Ips 134/2015) je tako sodišče na koncu postopka ob ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi namesto vrnitve na delo v breme delodajalca delavcu priznalo bruto plačo za 20 mesecev, kolikor je trajal spor pred sodiščem prve stopnje in denarno povračilo v višini 5 njegovih bruto plač. Ali je to malo ali veliko? Kakor za koga. Manjšega delodajalca lahko tak izid spora gotovo resno prizadene in bi gotovo imel tudi resen odvračilni učinek pri odločanju o bodočih odpovedih.

Iz prispevka kolege Blatnika izhaja očitek, da sodišče na sploh nekritično sledi enostranskim predlogom delodajalcev brez možnosti delavca, da na take predloge ustrezno reagira. Kot kvalificiranemu pooblaščencu delavcev v delovnih sporih mu je gotovo znano, da temu ni tako. Sodišče delavcu mora dati priložnost, da na tak predlog delodajalca vsebinsko odgovori. Če mu sodišče tega ne omogoči, bo ob ustreznem ravnanju z lahkoto dosegel razveljavitev takšne sodbe v nadaljnjem postopku.

Za zaključek je treba priznati, da so tudi v primerljivih evropskih ureditvah, kolikor poznajo vrnitev delavca na delo, na podobne ureditve prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča pogledi različni – s strani dela teorije in zagovornikov pravic delavcev praviloma kritični. Ne glede na to, da so take ureditve v praksi praviloma res privedle do tega, da sodišče le redko vrne delavca na delo (pri nas še nismo tako daleč), tako teoretiki kot praktiki poudarjajo, da ima pravilo o reintegaraciji delavca v delovno razmerje že samo na sebi preventivni učinek in utrjuje varstvo delavca pred prenagljenimi odpovedmi delovnega razmerja s strani delodajalca.