Bo dovolj sprava, ali bi še prepoved splava?

Človekove pravice, socialna država, svoboda govora, demokracija! Same lepe, velike in visoko doneče. Lepo zvenijo na papirju. Kaj pa v resnici? O, v resnici kar hitro pademo na izpitu. Ko je treba spregovoriti, zarinemo glavo v pesek ali pa sledi floskula: to se mene ne tiče. Pa poglejmo.

Kršenje človekovih pravic postaja že nacionalni šport. Začelo se je s pravicami do oploditve samskih žensk. Nadaljevalo s pravicami istospolnih. V obeh primerih smo imeli celo referendum. Obakrat so zmagali nasprotniki človekovih pravic. Nedojemljivo. Ali pa tudi ne.

Razmišljamo: to se mene ne tiče. Saj nisem samska ženska, pa tudi istospolni niso moj problem! Naj svoje probleme urejajo sami.

A ni še konec. Nadaljuje se s posegi v pravice žensk. Plačljiva kontracepcija je tak poskus. Nato ogabna debate o 55. členu ustave. Večina sploh ne razume o čem govori 55. člen. Neokusno, neprimerno in nevredno zrele družbe. Pa smo zrela družba! Dvomim! Smo skočili do stropa ob debati na TV in izjavi, da naj tudi posiljena ženska donosi! Bili so odzivi, a premalo ostri. Odziva aktualne vlade, ki bi moral biti jasen, oster in predvsem v smislu, da se o pravicah, ki so zapisane v ustavi, na tak način ne razpravlja, ni bilo.

Razmišljamo: to se mene ne tiče! To ni moj problem!

Begunci! Motijo nas. Bili smo žaljivi v svojih izjavah. Ne maramo jih v svojem okolju. Tudi za trenutek nismo pomislili, da smo bili pred 25 leti sami na tem, da bomo begunci. O ljudeh se pogovarjamo, kot da so stvari. Kam jih bomo prestavili, kako bomo to storili.

Razmišljamo: to se mene ne tiče. To ni moj problem. Saj nisem begunec.

Po zapisanem v ustavi je Slovenija socialna država. Pa je res? Veliko število ljudi je na robu revščine in pod njim. Ne dotaknejo se nas stiske ljudi. Namesto občutka za sočloveka slišimo: oh, to so lenuhi, ki niso pripravljeni delati!

Lačni otroci. Nedojemljivo, da so v današnjem času, ob obilici hrane, otroci lačni. Mi pa se pregovarjamo, kateri otroci so upravičeni do brezplačnega kosila v šoli? Kako se izogniti stigmi

revnih? Preprosto! Kosilo v šoli naj bo za vse brezplačno. Vsi naj imajo subvencionirane vožnje z javnim prometom, vsi naj imajo subvencioniran vrtec v enaki višini! Ta trenutek ste prepričani, da se mi je zmešalo! A ne drži. Tudi otroci premožnejših staršev imajo enake pravice, ker ti starši plačajo več v dobro družbe. Za tiste, ki pa skrivajo svoj zaslužek in goljufajo državo, pa mora poskrbeti država sama, s svojimi nadzornimi organi. Zato imamo državo! Tako je v urejenih družbah, po katerih se tako radi zgledujemo. Samo v tem primeru ljudje ne bodo imeli občutek, da le dajejo in nič ne dobijo nazaj. V tem primeru bi lahko govorili tudi o neki obliki temeljnega družbenega dohodka.

Dobrodelne akcije za bolne otroke, ki ne dobijo oz. po merilih našega Zavoda za zdravstveno zavarovanje niso upravičeni do plačila določenih zdravstvenih posegov, terapij, ortopedskih pripomočkov itd. Prekrasno, vredno vse »pohvale«. Nevredno naše države in družbe. In mi?

Žal tudi v vseh teh primerih veliko ljudi razmišlja: to se mene ne tiče. To ni moj problem.

Svoboda govora. Največkrat zlorabljena pravica pri nas! Vse lahko rečem, žalim, zmerjam, lažem, saj imamo svobodo govora. Svoboda govora ne pomeni: jaz pa vsakemu povem kaj si mislim o njem in pri tem ne izbiram besed. A mi jo žal tako razumemo. Ko razpravljamo o svobodi govora, pozabimo na kulturo dialoga in se vsa debata osredotoči na to, da nikomur ni bila ogrožena varnost oz. življenje.

In kako razmišljamo? To se pa mene res ne tiče. Ne žalim in ne zmerjam. To ni moj problem.

Zadnja stvar, o kateri bi še spregovorila, pa je veselje vlade ob podpisu pisma o nameri z Ubrom. Res krasen dosežek! Bodimo veseli, ker sedaj vstopamo v prihodnost, ko ne bo več delovnih mest, ampak le še delo. Prekrasno! Sedeli bomo doma, 24 ur bomo na razpolago, da nas pokličejo in začnemo delati.

Uporabniki pa bomo najeli avto z voznikom. Ne vemo, v kakšnem stanju je vozilo, kakšne sposobnosti ima voznik, smo zavarovani v primeru nesreče. Je pa ceneje kot taksi in to je pomembno! Bravo, res lepa prihodnost. In za to, da nas povežejo s takim voznikom, Uber pobere 25%.

Minister in vlada pravijo, da bo na področju storitev takih oblik sodelovanja vse več in več. Se že veselimo.

In mi? To se me pa res ne tiče. To ni moj problem.

Pater Martin Niemouller je rekel: in ko so prišli po mene ni bilo nikogar več, ki bi spregovoril.

Upam in želim si, da se to ne bo zgodilo tudi nam.