Plenjenje

Še dobra dva meseca nas ločita od zaprtja registrskih računov za fizične osebe. Zdaj ima registrske račune pri centralni klirinško-depotni družbi (KDD) še več kot 218 tisoč Slovencev. Vsi ti morajo do 1. januarja odpreti trgovalni račun pri eni od borznoposredniških hiš ali banki ali pa se delnicam odpovedati. Če ne bodo storili nič od tega, bodo njihove delnice samodejno prenesene na račun pri sodišču, vendar to ne pomeni, da se bodo v celoti izognili stroškom. Tisti, katerih delnice kotirajo na borzni, bodo kljub vsemu dolžni kriti strošek samodejnega prenosa na račun pri sodišču.

Da bi bili stroški v mejah še sprejemljivega, je državni zbor v zakonu določil omejitev, po kateri sme posrednik za upravljanje trgovalnega računa zaračunati največ 0,5 odstotka vrednosti delnic, za odpiranje računov pa lahko zaračuna le toliko, kolikor znaša tarifa KDD, konkretno je to 1,07 evra. Namen zakonodajalca je bil omejiti končne stroške za imetnike računov, saj gre pretežno za ljudi, ki do delnic niso prišli s špekulacijo, temveč po sili razmer – z lastninjenjem podjetij, izplačilom odškodnin ali dedovanjem. Večinoma gre za upokojence in ljudi, ki živijo pod pragom tveganja revščine. Kar tri četrtine vrednostnih papirjev, ki se še hranijo na registrskih računih pri KDD, so vredni manj od tisoč evrov.

A težava je, da nekatere borznoposredniške hiše ne upoštevajo z zakonom predpisane omejitve stroškov. Pregled, ki ga je opravila Zveza potrošnikov Slovenije, je razkril, da kar sedem od enajstih ponudnikov trgovalnih računov ne spoštuje predpisanega limita, pač pa potrošnikom zaračunava višje stroške. Konkretno: potrošnik, ki ima na registrskem računu delnice v vrednosti 50 evrov in mu borznoposredniška hiša na letni ravni ne bi smela zaračunati več kot 0,25 evra nadomestila, bo moral v povprečju poravnati strošek 10,99 evra, pri najdražjem ponudniku pa 26,01 evra. Za odpiranje trgovalnega računa, ki bi moralo biti do konca leta brezplačno, bo moral ta potrošnik v povprečju odšteti 5,73 evra, pri najdražjem ponudniku pa 12 evrov. Ponudniki previsoke stroške zaračunavajo v obliki nadomestil, ki v zakonu niso navedena.

Da bi zlorabe preprečili, so poslanci Združene levice skupaj s poslanci iz vrst nepovezanih, NSi in DeSUS vložili zahtevo za t. i. avtentično razlago tistega člena zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih, ki omejuje višino stroškov. »Po naših izračunih lahko prenos in letno upravljanje trgovalnega računa malega delničarja staneta več kot 40 evrov, to pa je bistveno več, kot znašajo dividende večine imetnikov delnic. Čeprav se 40 evrov ne sliši veliko, je treba primer obravnavati z vso resnostjo. Navsezadnje gre za pravice potrošnikov, ki so postali delničarji po sili zakona in ne po lastni volji,« pravi Marko Kržan, podsekretar poslanske skupine Združene levice. Zahteva po avtentični razlagi se zdi logična: izigravanje zakona je najlaže preprečiti tako, da se jasno pove, kaj je imel v mislih zakonodajalec, ko je določil limit.

Težava je, da se vladi dodatna razlaga ne zdi potrebna. Po mnenju finančnega ministrstva bi razlaga, po kateri borzni posrednik stranki ne sme zaračunavati nadomestil, ki v zakonu niso izrecno navedena, pomenila »kršitev načela svobodne gospodarske pobude«.