V imenu koga?

Ceta je začasno nasedla na valonsko čer. Valonski upor zoper Ceto želijo nekateri prikazati kot neprijetno presenečenje za Kanado in EU, na trenutke celo kot »nebodigatreba«, ki je tik pred ciljno črto uničil sanje o boljšem jutri 500 milijonom Evropejcev. A kako lahko to drži, ko pa so Valonci že pred letom dni evropsko komisijo opozarjali na svoje pomisleke in ko civilna družba po vsej Evropi že več let množično in glasno opozarja na škodljivost Cete? Očitno je bila moč državljanskega upora močno podcenjena. In s tem tudi uradni piar komisije in Kanade postaja vse bolj luknjičast in vsebinsko prazen. O tem pričajo tudi konkretni podatki in raziskave, ki razkrivajo pravi obraz sporazuma Ceta.

Septembra 2016 je bila objavljena študija Univerze Tufts s sedežem v ameriškem Massachusettsu z zelo zgovornim naslovom: Ceta brez plašnic ali kako bo »zmanjševanje stroškov« povzročilo brezposelnost, neenakosti in izgubo socialnih pravic. Že uvodoma študija navaja, da zagovorniki sporazuma poudarjajo predvsem gospodarske koristi, ki naj bi jih prinesel povečan obseg trgovine in naložb. Vendar pa vse projekcije izvirajo iz istega gospodarskega modela, ki predvideva najvišjo stopnjo zaposlenosti (stalno polno zaposlenost delovno aktivnega prebivalstva) in nevtralno porazdelitev dohodka v vseh državah. V študiji pa so uporabili model globalne politike, ki so ga razvili Združeni narodi in temelji na spremenljivi stopnji zaposlenosti in spremenljivi porazdelitvi dohodka, ter dobili povsem drugačne rezultate. Poleg tega je treba vedeti, o kakšnih številkah gospodarske rasti govorijo zagovorniki: uradne projekcije kažejo rast BDP-ja po približno desetih letih, a je ta skromna, in sicer v rangu med 0,003 % in 0,08 % v EU ter med 0,03 % in 0,76 % v Kanadi.

V nasprotju s pozitivnimi rezultati štirih uradnih študij, ki temeljijo na, bodimo iskreni, povsem nerealnem modelu, so ugotovili, da bo Ceta, tudi v kontekstu počasne gospodarske rasti, povzročila rast brezposelnosti, povečanje neenakosti, izgubo socialnih pravic in znižala trgovinsko menjavo med državami članicami EU. Ker model stalne polne zaposlenosti v uradnih raziskavah že vnaprej izključuje možnost povečanja brezposelnosti in izgube dohodka, so zagovorniki Cete, po besedah avtorjev študije Univerze Tufts, zaslepljeni z močnimi, vendar povsem nerealnimi gospodarskimi projekcijami, ki realne probleme odrivajo, kot da jih ni.

To le še podkrepi dejstvo, da »uradne« študije ne ponujajo verodostojne podlage za preudarno odločitev politike o podpisu in uporabi Cete, kar je izredno skrb zbujajoče. Pomembno je tudi poudariti, da se s sporazumom Ceta ne posega le v nadaljnjo liberalizacijo trgovine in v naložbe, temveč tudi v različne družbene sektorje, ki doslej niso bili izpostavljeni konkurenci na trgu. Ceta je torej več kot le trgovinski sporazum, zato jo je treba obravnavati bistveno bolj kompleksno. Pri tem pa avtorji študije menijo, da so strahovi nasprotnikov Cete povsem upravičeni, saj so Kanadčani sami izkusili negativne posledice že s sporazumom Nafta, ki so se pokazale v višji stopnji brezposelnosti in večanju neenakosti.

Ni dejstvo, da se naknadno na vrat na nos dodajajo deklaratorne izjave, zgolj potrditev tega, da je s sporazumom marsikaj zelo narobe?

Kogar takšni argumenti še vedno puščajo skeptičnega, lahko v nadaljevanju prebere konkretne posledice, ki jih bo po izračunih prinesla Ceta. Študija tako navaja, da se bodo trgovinske bilance v državah, kot sta Nemčija ali Francija, morda res povečale, a razumljivo na škodo drugih držav članic EU. Prav tako študija opozarja na neto izgubo javnofinančnih prihodkov. Države bodo izpostavljene pritiskom tujih investitorjev, obenem bodo težje spodbujale domače naložbe in proizvodnjo. Javnofinančni primanjkljaj naj bi se v vsaki izmed držav članic EU povečal za 1 odstotek BDP-ja, kar bo potisnilo javne finance držav na mejo maastrichtskih kriterijev ali celo prek nje. Zaposleni bodo soočeni z nižanjem plač, do leta 2023 naj bi delavec v Kanadi izgubil v povprečju 1.776 EUR prihodkov, v EU pa do 1.331 EUR. Izguba delovnih mest je do leta 2023 ocenjena na 227.000, od tega 204.000 v EU.

Iti po poti Cete bi v končni fazi pomenilo na široko odpreti vrata nevzdržnemu javnemu dolgu in finančni nestabilnosti, ugotavljajo avtorji študije.

Seveda se bodo trgovinske bilance v državah, kot sta Nemčija ali Francija, morda res povečale, a na škodo drugih držav članic EU.

Zelo zgovorna je tudi študija Making Sense of Ceta, ki kot ključno jedro spora izpostavlja mehanizem ICS oziroma mednarodna arbitražna sodišča, ki dajejo tujim investitorjem neznansko veliko moč. Po tem mehanizmu bi lahko namreč korporacije tožile države, ko bi te sprejele naprednejše ali strožje zakonodaje, ki ne bi bile v skladu z interesi investitorjev oziroma bi ti ocenili, da jim to zmanjšuje njihove dobičke (oziroma celo pričakovane dobičke). Korporacije tako dobijo izjemno močno orožje, s katerim bodo lahko vplivale na sprejemanje zakonodaje in predpisov, kar pomeni velik poseg v demokracijo. Korporacije so na tak način doslej po svetu zaslužile že ogromne večmilijonske zneske za odškodnine, ki gredo seveda vedno iz proračunskega javnega denarja. Kanado so pod okriljem sporazuma Nafta multinacionalke tožile že 39-krat, korporacijam pa je morala plačati skupno več kot 190 milijonov kanadskih dolarjev. Znani so primeri tožb zaradi dviga minimalne plače, pa tudi zaradi strožjih predpisov s področja varovanja okolja, javnega zdravja, pesticidov, prepovedi toksičnih snovi, upravljanja naravnih virov itd. In ob tem prenosu velike moči na arbitražna sodišča je treba opozoriti, da ta sistem ne vsebuje nobenih varovalk za neodvisnost in nepristranskost, ki sta sicer ključna stebra vladavine prava. Na to je v skupni izjavi opozorilo tudi več kot sto profesorjev prava iz 24 držav, ki so zahtevali izključitev takšnih mehanizmov tako iz sporazuma Ceta kot TTIP. Izpostavili so, da gre za neupravičeno privilegiranje tujih investitorjev, s čimer so ogroženi vladavina prava in demokratična načela, na katerih temelji Evropska unija. Kritiki opozarjajo tudi na to, da tuji investitorji s Ceto pridobivajo zgolj pravice, ne pa tudi obveznosti in odgovornosti. Gre torej za izrazito neenakopraven sistem, v katerega enostavno ne smemo privoliti.

Zdaj se vsa ta tveganja poskušajo reševati z nekaj stranmi dolgimi dodatnimi izjavami, ki v resnici ne rešujejo težav, ki so pred nami, saj ne spreminjajo besedila sporazuma. In če pomislimo – ali ni dejstvo, da se naknadno na vrat na nos dodajajo deklaratorne izjave, zgolj potrditev tega, da je s sporazumom marsikaj zelo narobe? Zakaj bi sicer, če bi bila Ceta zares najboljši kadarkoli izpogajan sporazum, sploh potrebovali takšne dodatne izjave? Kar nekaj pravnikov mednarodnega kalibra, med njimi Markus Krajewski, Gus Van Harten in Steven Shrybman, je izpostavilo tudi dvom o pravni teži teh izjav, saj so opozorili, da je lahko takšna izjava kvečjemu sekundarni vir pri interpretaciji sporazuma, nikakor pa ne spreminja samega besedila in osrednjih določb Cete in v primeru konflikta med vsebino sporazuma in vsebino izjave bi seveda vedno prevladalo osrednje besedilo.

Propad Cete ne bo pomenil smrtnega udarca za trgovinsko politiko Evropske unije, kot želijo prikazati nekateri. Nasprotno, to bo priložnost, da ta postane boljša in bolj po meri ljudi. Trgovinska politika namreč ne more in ne sme upoštevati zgolj interesov kapitala, temveč mora korist v obliki večje blaginje prinesti predvsem državljanom, ob tem pa je dejstvo, tega ni mogoče doseči brez upoštevanje tudi drugih vidikov – okoljskega, socialnega, prehranskega in drugih. Predvsem pa moramo odgovoriti na vprašanje, v kakšni Evropi želimo živeti. Zagotovo ne v takšni, kjer bo edino merilo povečevanje dobička in kjer bodo pravice ljudi, okolje in zdravje šteli tako malo.