Kibernetična vojna z WikiLeaksom

Ko vladajoči razred zgrabi panika, je njegov prvi odziv, da to paniko prikrije.

Tako se odzove iz cinizma: ko padejo maske, navadno s prstom pokaže na masko, ki jo nosi, namesto da bi tekal gol naokrog. Zadnje dni ves svet opazuje postmoderno različico razvpitega navedka »Pa naj jedo potico«, ki ga pripisujejo Mariji Antoaneti, francoski kraljici med francosko revolucijo.

John Podesta, človek, ki stoji za predvolilno kampanjo Hillary Clinton, se je na objavo svojih elektronskih sporočil, ki jih je javnosti razkrila organizacija WikiLeaks, odzval s fotografijo, na kateri kuha večerjo, in komentarjem: »Stavim, da je rižota z jastogom boljša od hrane na ekvadorskem veleposlaništvu.« Podoben vulgarni cinizem smo opazili že na začetku meseca, ko se je Hillary Clinton odzvala na trditve, da se je ustanovitelja WikiLeaksa Juliana Assangea menda hotela lotiti kar z brezpilotnimi letalniki (»Can’t we just drone this guy?«), ko je bila še ameriška zunanja ministrica. Clintonova navedenih besed ni zanikala, temveč je dejala, da se te šale ne spomni: »Če bi rekla kaj takega, bi bila to šala, vendar se je ne spomnim.« Ni treba brati med vrsticami, saj vsak razume, da bi bila za Hillary Clinton očitno šala, če bi bila res rekla kaj takšnega. A ko se šalijo vladarji, so posledice za tiste, ki so tarča njihovega humorja, navadno boleče.

Kibernetična vojna, a ne z Rusijo, temveč z WikiLeaksom

Zadnje mesece sem večkrat obiskal Juliana Assangea na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu in vsakič, ko sem odšel iz zgradbe, kjer v političnem azilu preživlja že peto leto in se upravičeno boji, da ga bodo izročili Združenim državam Amerike, sem pomislil: čeprav živi, brez družine, v postmoderni različici samice (celo zaporniki se smejo sprehajati do ene ure na dan), čeprav že več kot dva tisoč dni nima dostopa do svežega zraka in sončne svetlobe, čeprav mu britanska vlada nedavno ni odobrila varnega odhoda v bolnišnico na preiskavo z magnetno resonanco, bi bil najresnejši napad na njegovo fizično in umsko svobodo, če bi mu onemogočili dostop do spleta.

Zadnjič, ko sem ga videl, kar je bilo pred nekaj tedni, je izrazil strah, da bodo ZDA našle načine, kako ga utišati, zdaj ko je objavil dokumente v zvezi z ameriškimi volitvami, nekaj pa jih še bo, tudi tiste o pritiskih na Ekvador ali celo o izklopu interneta.

Je prihodnji kabinet Clintonove morda že zapolnjen z ljudmi z Wall Streeta, kot je bil Obamov?

Kar se je še pred nekaj tedni zdelo kot zelo odmaknjena možnost, se je sprevrglo v samoizpolnjujočo se prerokbo.

Ko je Obamova administracija pred kratkim objavila, da načrtuje, kot se je izrazil Biden, »tajno kibernetično akcijo proti Rusiji, kakršne še ni bilo«, prva žrtev ni bil Putin, temveč prav Julian Assange, čigar spletna povezava je bila prekinjena le dan po Bidnovem protislovnem razglasu.

Nič čudnega, da se je Edward Snowden nemudoma odzval z besedami, da Joeju Bidnu očitno ni nihče povedal, kaj pomeni tajna operacija.

V skladu s slovarjem vojaških in sorodnih izrazov ameriškega obrambnega ministrstva tajna operacija pomeni »operacijo, ki je načrtovana in izpeljana tako, da se skrije identiteta oziroma da naročniku omogoči prepričljivo zanikanje«.

Ni več skrivnost, da je ekvadorska vlada pod skrajnim pritiskom, odkar je Assange javnosti posredoval elektronska sporočila nacionalnega odbora demokratske stranke. Ne vemo še, ali so ZDA pritisnile na Ekvador, naj prekine spletno povezavo, jasno pa je, da je sedanja in bo tudi prihodnja ameriška vlada z WikiLeaksom v vojni, ki je vse prej kot tajna. Je res zgolj naključje, da so internetno povezavo Assangeu prekinili tik po objavi plačanih govorov Clintonove za Goldman Sachs?

Na začetku smo še imeli »mehko« različico postmodernega makartizma, ko je Hillary vsakogar, ki je nasprotoval njeni kampanji, obtožila, da je ruski vohun (ne le Assangea, temveč tudi Donalda Trumpa in Jill Stein), z Obamovim nedavnim posredovanjem pa se je ta sprevrgla v resnejšo različico.

Z Obamovo grožnjo o kibernetični vojni »mehki« makartizem ni pridobil le geopolitičnega pomena, temveč je hkrati padla še ena maska: Obama očitno skuša zacementirati javno razpravo in poskrbeti, da bo ruska grožnja »otipljiva« ali da bi jo vsaj lahko uporabili kot orožje, s katerim bi Clintonova imela boljše možnosti za izvolitev. Poleg tega je ta novi preobrat v nečem, kar je že postalo veliko več kot samo ameriške volitve (ameriške volitve nikoli niso samo ameriške volitve), pokazal, da Obama ni le pripravljen pomagati kampanji Clintonove, temveč tudi, da se kibernetična vojna že pripravlja.

A to ni kibernetična vojna z Rusijo, temveč z WikiLeaksom.

In to ne prva.

Kaj bi porekel Clausewitz?

Ko so leta 2010 objavili znani posnetek Kolateralni umor in vojne dnevnike iz Afganistana in Iraka, smo doživeli enega najhujših napadov na svobodo govora v nedavni zgodovini. Visa, MasterCard, Diners, American Express in PayPal so uvedli bančno zaporo za WikiLeaks, čeprav organizacija ni bila obdolžena kaznivega dejanja ne na zvezni ne na mednarodni ravni. Če je torej ameriška vlada uspešno prepričala finančna podjetja, ki obvladujejo več kot 97 odstotkov svetovnega trga, da so onemogočila neodvisno organizacijo, zakaj ne bi bila sposobna pritisniti na Ekvador ali katerokoli drugo državo oziroma podjetje, naj prekine spletno povezavo?

ZDA Assangea ne skušajo »dobiti« le retorično (splača se pogledati posnetek, v katerem visoki ameriški predstavniki predlagajo umor Juliana Assangea, ker dokazuje njihovo verbalno masturbacijo), saj je resna grožnja pomembnim frakcijam elite v ZDA, ki hočejo ostati na oblasti. Nič čudnega, da v ZDA narašča panika, in šlo je že tako daleč, da so v Veliki Britaniji februarja letos aretirali 16-letnega fanta in ga obdolžili vdora v elektronske račune direktorja Cie Johna Brennana, o katerem je WikiLeaks obveščal oktobra lani.

WikiLeaks je očitno uspešno dregnil v težišče (Schwerpunkt), kot je to poimenoval pruski general in vojaški teoretik Carl von Clausewitz, oziroma »osrednji element sovražnikove moči«, in to bodo mogoče nekoč omenjali v zvezi z vojaškimi strategijami – saj veste, zgodovino pišejo zmagovalci.

Namesto da govorimo o Rusih, bi morali začeti govoriti o Schwerpunktu dejanskih objav in njihovem pravem bistvu. Vzemimo za primer navedke Hillary Clinton, ki jih je razkril WikiLeaks in kažejo njen pravi značaj ter politiko, ki stoji za njeno kampanjo: med drugim je rekla, da bodo Kitajski pomahali pred nosom z obrambo pred izstrelki, da zagovarja hidravlično drobljenje in naj se okoljevarstveniki končno začnejo ukvarjati s svojim življenjem, da je treba imeti javno in zasebno stališče do politike, pa da sanja o skupnem trgu na vsej polobli s svobodno trgovino in odprtimi mejami.

Ko se šalijo vladarji, so posledice za tiste, ki so tarča njihovega humorja, navadno boleče.

WikiLeaks je razkril, da Clintonova ni le plenilska vojna hujskačica, najprej v Libiji (več kot 1700 od njenih 33 tisoč sporočil, ki jih je objavil WikiLeaks, omenja Libijo), nato v Siriji (na konferenci Goldmana Sachsa je izrecno zatrdila, da bi rada posredovala v tej državi), jutri pa že v naslednji vojni.

Zdaj je jasno – in to je dejansko težišče, v katero bi morali usmeriti vso pozornost – da je prihodnji kabinet Clintonove morda že zapolnjen z ljudmi z Wall Streeta, kot je bil Obamov. Nič čudnega, da WikiLeaksova razkritja povzročajo takšno paniko ne le v sami demokratski stranki, temveč tudi v Obamovi administraciji.

Ostaja vprašanje, ali WikiLeaks z objavljanjem umazanih skrivnosti ne vpliva na ameriške volitve. Da, seveda, vendar se trenutne kritike ne dotikajo bistva: mar ni bistvo organizacij, kot je WikiLeaks, da objavljajo gradivo, ki ga imajo, in s tem vplivajo na javno mnenje?

Končno bi morali vprašati drugače: niso največji ameriški mediji tisti, ki vplivajo na ameriške volitve? In ali Obama z razglasitvijo kibernetične vojne proti Rusiji ne vpliva na volitve?

WikiLeaks ne le vpliva na ameriške volitve, temveč jih tudi spreminja – kar bi se moralo dogajati že od vsega začetka – v globalno razpravo z resnimi geopolitičnimi posledicami. WikiLeaks razkriva ta surovi boj za oblast, a kot pravi star pregovor: Ko modrec kaže Luno, tepec gleda njegov prst. Namesto da bi gledali prst, ki kaže na Rusijo, bi si morali ogledati same dokumente.

Če demokracija in transparentnost danes še kaj pomenita, bi morali reči: Naj objavlja!