Komu zvoni?

Pričakovanja velikih bitk vedno spodbudijo potrebo po veličastnih besedah, da lahko reke črnila izdolbejo globoke struge, po katerih nato stečejo hudourniki krvi. Črnilo je vsekakor pomembnejše od krvi; trajno je. Kri slehernikov ponikne v tla, žrtvovanje vojakov v pozabo, veliki govori in slogani, prepisani in ponavljani, pa odmevajo skozi zgodovino. Vojaški in politični voditelji dobro razumejo to logiko in mediji ji vdano sledijo. Bitka za osvoboditev Mosula iz krempljev fanatične Islamske države je še eden izmed takšnih primerov. Nekateri zahodni mediji so jo poimenovali »mati vseh bitk«. A te besede hitro izgubijo pompoznost, ko se spomnimo, da jih je leta 1990 izrekel nekdanji iraški diktator Sadam Husein. Pred začetkom prve zalivske vojne je ljudstvu obljubil, da bo spopad z ameriško vojsko »mati vseh bitk«. Imel je prav, ta vojna je rodila vse naslednje.

Danes, po 26 letih mednarodnih ukrepov, tuje zasedbe, medverske in medetnične vojne ter neštetih terorističnih napadov, je Irak tako opustošen in razdejan, da si še dolgo ne bo opomogel, če si bo sploh kdaj. Velik del zgodovinske dediščine prvih civilizacij in zgodnjega krščanstva je človeštvo že izgubilo za vekomaj. Irak je tako razrezan s frontnimi črtami, da nanj pravzaprav ni več mogoče gledati kot na enotno državo. Na milijone mater je moralo pokopati otroke in številne so legle v grobove skupaj z njimi. Človek bi pomislil, da po vsem tem času ljudje, ki vodijo te vojne ali pa jih opazujejo od daleč, ne bodo več imeli potrebe po pompoznih sloganih, ampak očitno ni tako. Zdi se, da smo spet tam nekje na začetku – pri materi vseh bitk. In da, tudi ta bo zelo plodna in bo rojevala nove.

Operacija katastrofa

Številni vase zaverovani medijski analitiki, vzneseni politični voditelji in odločni generali so prepričani, da gre pri bitki za Mosul za spopad, v katerem bo Islamska država poražena in ji bo, vsaj v Iraku, zlomila hrbtenico. A tukaj je že jasno, da se to ne bo zgodilo. Mosul bodo resda osvobodili, to je le vprašanje časa, toda iraške in koalicijske sile pod vodstvom ZDA so že na samem začetku poskrbele za nadaljevanje vojne agonije. Še pred začetkom ofenzive so Islamski državi omogočile ključni pogoj za preživetje, to je koridor za umik v Sirijo. Z vojaškega vidika to nima nikakršnega smisla. Zahodno od Mosula je kraj Tal Afar, prek katerega voditelji Islamske države in tuji džihadisti že tedne bežijo v Rako, dejansko prestolnico kalifata. Skratka: vladnim silam je ob koalicijski zračni podpori uspelo osvoboditi mesta, kot so Faludža, Ramadi in Tikrit, niso pa mogle veliko manjšega Tal Afara, ki bi ga lahko zavzele skupaj s kurdskimi silami, imenovanimi pešmerga, s čimer bi sklenile obroč okrog Mosula in v njem ujele in uničile islamiste? Milo rečeno: to je nenavadno. Uboj oziroma prijetje voditeljev Islamske države na čelu z Abu Bakrom Al Bagdadijem bi kalifatu zadal izjemno hud udarec in bi ga mogoče celo potisnil v kaos. Namesto tega jim je bilo dovoljeno oditi. Organizacija Syrian Observatory for Human Rights s sedežem v Veliki Britaniji navaja, da so s seboj v Rako odvedli ogromno jazidskih deklet in žensk, ki so njihove spolne sužnje.

Obstoj koridorja ima temačno in kruto logiko. Režim Bašarja Al Asada ima zaradi močne podpore Rusije vse večjo premoč na sirskih bojiščih, toda Islamska država, zdaj okrepljena z več tisoč borci iz Iraka, je zanj še vedno ogromen vojaški izziv. In to je v prid interesom zahodnih velesil, ki mrzlično iščejo načine, kako oslabiti Asada brez neposredne konfrontacije z Rusijo. Islamska država se sicer bojuje še proti kurdskim Ljudskim obrambnim enotam (YPG) na severu države, ki so zaveznice ZDA, vendar je tudi to navsezadnje koristno. Dokler bodo trajali spopadi med islamisti in YPG, bodo imele zahodne sile izgovor za vpletenost v sirsko vojno.

Če vse skupaj zveni noro, je to zato, ker je Islamska država produkt norosti, tudi zahodne. Ameriške in iraške sile so jo leta 2010 (takrat se je imenovala Islamska država v Iraku) že skoraj uničile, ko so vojaki zajeli oziroma pobili večino njenih ključnih članov, tudi voditelja Abu Omarja Al Bagdadija in Abu Ajuba Al Masrija. Zver je bila hudo ranjena, vendar ne pokončana, čeprav so možnosti za to obstajale. Organizacija – vodenje je prevzel Abu Bakr Al Bagdadi – se je leta 2011 umaknila v Sirijo, kjer se je začela državljanska vojna. Arabske zalivske države so v njej podprle sunitske islamistične milice proti (šiitskemu) Asadovemu režimu. Orožje in tuji džihadisti so leta nemoteno prihajali v Sirijo skozi Turčijo, članico Nata, s tiho privolitvijo Zahoda. Islamistične skupine so zrasle v vojske in številne izmed njih so se pridružile najbolj fanatični in morilski od vseh, Islamski državi Iraka in Levanta. Zver je postala pošast. Leta 2014 je z vso silo vdrla nazaj v Irak. Sledilo je 28 mesecev uničevanja zgodovinske dediščine, najgrozljivejših pokolov in genocidov nad manjšinami. Kljub temu so nazadnje voditeljem kalifata omogočili varen umik iz Mosula.

Ker so kakršnakoli mirovna pogajanja z Islamsko državo nemogoča, bo to samo še podaljšalo vojno v Siriji. In nikjer ni nobenega zagotovila, da se ne bo spet vrnila v Irak, saj še vedno nadzira približno tretjino meje med državama. Ljudje v Iraku niso optimistični in z negotovostjo zrejo v prihodnost. Na vse skupaj gledajo kot na igro svetovnih velesil. Iraški kurdski in asirski prijatelji so mi že decembra zatrjevali, da napad na Mosul pričakujejo pred ameriškimi predsedniškimi volitvami. Ameriški general Stephen Townsend je prejšnji teden napovedal, da bo bitka »dolgotrajna in naporna«. Da, ker je imela Islamska država na voljo dovolj časa, da se nanjo temeljito pripravi. Ni samo kopala rovov in nastavljala bomb, v svoje vrste je novačila tudi ogromno mladostnikov in otrok. V propagandnih videoposnetkih so starejši džihadisti desetletne dečke spraševali, ali bi bili raje borci ali samomorilski napadalci. Večina jih je odgovorila, da bi bili vendarle raje vojaki.

Iraške televizije spremljajo dogajanje v Mosulu 24 ur na dan in ena od njih je postregla z zares nadrealnim programom. V premični studio so pripeljali zajete islamiste v rumenih kombinezonih, intervjuval pa jih je kar starejši policijski častnik z modro baretko, sončnimi očali in Sadamovimi brki. Med starejšimi ujetniki je bil tudi prestrašen najstnik, ki je povedal, da se je Islamski državi pridružil na zahtevo očeta, prepričanega, da je kalifat treba braniti za vsako ceno. Kaj bo zdaj z njim in drugimi mladostniki, celo otroci, ki jih je Abu Bakr Al Bagdadi pustil za sabo, ni znano.

Ni jasno niti, kaj bo s provinco Ninava, katere središče je Mosul, po osvoboditvi, a kot rečeno, ljudje niso optimistični. Pričakujejo nove spopade med pešmergo in vladno vojsko, podprto s šiitskimi milicami. Iraški Kurdistan je odločen postati samostojna država; predsednik avtonomne regije Masud Barzani je že maja 2014 napovedal referendum o odcepitvi od Iraka. Kurdi si nameravajo prisvojiti obsežna ozemlja, za katera pa šiitska vlada v Bagdadu meni, da jim ne pripadajo. Neposrednega spopada z iraško vojsko še ni bilo, toda novembra lani so se že vneli spopadi med največjo šiitsko paravojsko Haždi Šaabi in pešmergo v Kirkuku. Zdaj vse te sile skupaj oblegajo Mosul, vendar tu ne moremo govoriti o pravem zavezništvu. Ko bo treba razdeliti Ninavo, bo spet počilo – takrat med njimi. Kaos pa bo znova na stežaj odprl vrata Islamski državi.

Da bi bil položaj še bolj shizofren, se je vmešala tudi Turčija in v provinco že pred časom poslala okoli tisoč vojakov pod pretvezo, da želi (med drugim) obvarovati sunitsko prebivalstvo v Mosulu pred pokoli, ki jih izvaja Haždi Šaabi. Bagdad zahteva njihov takojšnji umik, toda turški premier Binali Yıldırım vztraja, da so prišli v Ninavo na Barzanijevo povabilo. Turki in Kurdi res sodelujejo v bitki za Mosul, čeprav se, denimo, v Turčiji in Siriji zavzeto in uspešno pobijajo med seboj. Norostim tukaj ni ne konca ne kraja.

Brez prihodnosti

Ninava je mogoče največji simbol nesmiselnosti in tragičnosti tukajšnjih vojn. Provinca velja za zibelko civilizacije in je dom najbolj ranljivih iraških manjšin, med njimi asirske. Gre za eno najstarejših ljudstev na svetu, katerega korenine segajo v Mezopotamijo. Prvega aprila so Asirci praznovali 6766. novo leto, ki ga imenujejo akito. Spadajo med prvotne kristjane in še vedno govorijo aramejščino. Ko sem prijatelju Williamu Hlapilu nekoč pokimal, »vsaka čast, govorite Jezusov jezik«, je odvrnil: »Ne, Jezus je govoril našega.« Asirska skupnost je pred začetkom druge zalivske vojne leta 2003 štela poldrugi milijon pripadnikov, na začetku letošnjega leta pa le še 300 tisoč. Danes jih je samo še 250 tisoč. Asirci vsak dan odhajajo iz Iraka, čeprav Islamsko državo počasi preganjajo z njihovega ozemlja. To nekaj pove. Je zelo jasen dokaz, da se bo vojna nadaljevala. Ti ljudje to zelo dobro vedo.

S prijateljem Miho Mohoričem sva v Irak prispela konec septembra. Namen obiska ni bil spremljanje prihajajoče ofenzive na Mosul, temveč snemanje dokumentarnega filma o Asircih. Oči sveta so te dni uprte v Mosul, njih pa že dolgo ni pogledal tako rekoč nihče. Obiskala sva Ainkavo (krščansko predmestje kurdske prestolnice Erbil) ter mesti Duhok in Alkoš na severu države. Povsod sva naletela na popolnoma enake zgodbe o odhajanju. Binkas Hošaba, aktivist za pravice Asircev, ki so jim Kurdi odvzeli zemljo, je pripomnil: »Zapuščamo domovino kakor kri, ki teče iz telesa.« Srud Makdasi, poslanec stranke Potomci Mezopotamije (Abnah Nahrajn) v kurdskem parlamentu, pomaga sonarodnjakom urejati vizume za ZDA, ker je to največ, kar lahko naredi zanje. Begunec iz Bartele v Ninavi, starejši gospod Saad, nama je v starodavnem samostanu Mar Matai, oddaljenem samo štiri kilometre od prve bojne črte, pripovedoval: »Pred ofenzivo Islamske države je v mojem kraju živelo 22 tisoč ljudi. Dvanajst tisoč jih je že odšlo.« Za zmeraj? »Da, seveda – za zmeraj.« Nemogoče je najti Asirca, ki v tujini ne bi imel bližnjih. Prijatelja William in Ramsn iz kraja Sarsink v telefonih hranita fotografije prijateljev iz otroštva. Vsi so odšli. V Sarsinku je nekoč prebivalo 800 asirskih družin, danes jih je samo še 82.

So ljudje, ki ostajajo in čakajo na vrnitev k domačemu ognjišču. Behnam Abuš, nekdanji general, je konec leta 2014 ustanovil Enoto za varovanje Ninave (NPU), ki šteje nekaj sto slabo oboroženih vojakov. Njihovo oporišče je nekaj kilometrov oddaljeno od Alokša, edinega kraja v celotni pokrajini, v katerem še živijo izključno Asirci. »NPU smo ustanovili, da v ljudeh prebudimo upanje na vrnitev na domove,« je povedal. Na vojaškem zemljevidu province je s kemičnim svinčnikom narisal križ nad vsakim asirskim krajem. »Naš namen je osvoboditi in varovati samo naša območja, z ničimer drugim nočemo imeti opravka. Toda če v prihodnje ne bomo imeli zagotovljene varnosti, verjamem, da bo najbolje, če vsi zapustimo te prostore. Da, živeli bomo raztreseni po vsem svetu, toda vsaj živeli bomo.« Velika verjetnost je, da se bodo njegove besede uresničile. NPU in druge asirske/krščanske milice v provinci so marginalizirane; ne sodelujejo v bojih, temveč v glavnem varujejo obrambne črte. To bo povzročilo težave asirski skupnosti, ko bo sledil spor, kdo bo v prihodnje nadziral kateri in kolikšen del Ninave. Ko bodo uveljavljali svoje zgodovinske pravice, jim bodo v Erbilu in Bagdadu zabrusili: kdo pa ste, da karkoli zahtevate? Ste sodelovali v bojih? Koliko ljudi pa je sploh umrlo za osvoboditev vaših krajev? Kolikšen krvni davek ste plačali za to zemljo? Potem bodo lahko samo opazovali, kako bodo raztrgali njihovo ozemlje na kose, če bo treba, da bi uveljavili prednost, ki so si jo pridobili.

Kako zelo odrinjena na rob je asirska skupnost, se je pokazalo pred desetimi dnevi, ko se je v Ainkavi med begunci razširila novica o osvoboditvi kraja Bagdeda (zahodni mediji uporabljajo zanj kurdsko ime Karakoš). Takoj je bila napovedana slovesnost v cerkvi Mar Šmuni za sedmo zvečer. Ko sva z Miho prispela tja 20 minut prej, so ljudje še vedno klicarili naokoli, da bi dobili kakršnakoli dodatna pojasnila, a brez uspeha. Na neki točki se je k nama obrnil duhovnik Roni: »Ali vidva mogoče kaj vesta o osvoboditvi Bagdede?« Pred Mar Šmunijem se je zbralo približno dva tisoč petsto beguncev, ki so molili pred kipom device Marije. Molitev jih je navdala z upanjem in optimizmom. Ljudje so se po njej razlili po ulici in plesali v ritmih tradicionalnih bobnov. Na trenutke je vse skupaj spominjalo na karneval. Ko sem jih opazoval s strehe cerkve, me je presunilo, da jih prvič po letu 2006, odkar jih spremljam, vidim zares srečne. Naslednje jutro je prišla novica, da Bagdede niso osvobodili. Boji v času pisanja teh vrstic še trajajo. Med ljudmi se širijo nove govorice, in sicer, da so njihovi kraji že skoraj povsem uničeni. »Tudi če nimamo več strehe nad glavo, se hočemo vrniti domov. V teh zabojnikih smo že dve leti in pol in tako ne moremo več živeti. Tu umiramo. Obnovili bomo domove, vse, kar hočemo, je varnost,« je zatrjevala starejša begunka iz taborišča Šlama 2 zraven Ainkave. To je splošno prepričanje med ljudmi, od asirskih političnih predstavnikov in aktivistov do beguncev. Številni si v svoji provinci želijo mednarodnega varstva. Drugi, kot je vodja NPU Behnam Abuš, vedo, da na to ne morejo resno računati: »Prav, ne potrebujemo tujih vojakov, da bi nas varovali. Ampak naj nam vsaj dajo orožje in naj nas pomagajo izuriti, da bomo sami varovali svoja območja in svoje ljudi.« Vendar je za to najverjetneje že prepozno. Asirska skupnost, ki si želi samostojnosti Ninave, tako zelo krvavi, da se v Iraku ne bo več mogla postaviti na noge. Z njo Bližnji vzhod izgublja eno svojih prvotnih in najpomembnejših identitet. Ko bo Mosul osvobojen, bomo poslušali navdahnjene govore o zmagi nad Islamsko državo, ki jih bodo spremljali novi vsebinsko prazni slogani. Tako kot smo, denimo, maja 2003 poslušali o zmagi nad Sadamovim režimom ali pač dve leti kasneje, po ameriškem zavzetju mesta Faludža, o zmagi nad Al Kaido v Iraku. In tako dalje ... In ko se bo mahalo z iraškimi in kurdskimi zastavami, bodo Asirci, številni med njimi že dlje čakajo na odobritev vizumov za Avstralijo, Kanado, ZDA in Evropo, še naprej v tišini in neopazno zapuščali domovino. Ker pač vedo. Vedo, kaj jih čaka po tako opevani osvoboditvi Mosula in province Ninava.