Bo dovolj sprava, ali bi še prepoved splava?

»Smo žrtve komunistične revolucije. Nekateri neposredno, saj jim je revolucija vzela starše ali stare starše, strice ali tete, brate ali sestre. Nekaterim je vzela pravice: do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela. Vsem je vzela pravico do svobode in svobodnega mišljenja, do svobodnega govora in pisanja, do enakopravnosti v družbi in pred državo. V nas je vsadila strah pred jasno in iskreno besedo. Učila je naše otroke, naše sosede, naše sodržavljane, da smo obsojeni na življenje poražencev na napačni strani zgodovine. Vsega tega naj ne bi znali sprejeti kot logično posledico upora zmagovalcem. Opredeljuje nas žalost, saj se zbiramo, da bi skupaj objokovali elito, ki jo je revolucija pobila. Opredeljuje nas prizadetost, da ni bila dovolj le smrt elite, ampak zahteva po njenem izbrisu iz narodove zavesti. Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval. Opredeljuje nas upanje, da naše slovesnosti in prizadevanja odpirajo oči našemu narodu, da spozna krivico, ki jo trpimo, in jo ustrezno popravi.« To so besede Petra Sušnika, predsednika Nove slovenske zaveze, odkrito domobranske organizacije, primerljive s podobnimi političnimi organizacijami po Balkanu, ki na enak način slavijo ustaše in četnike, torej kolaborante s fašističnim in nato nacističnim režimom v času druge svetovne vojne. A obstoj in toleriranje tovrstnih organizacij sta značilnost postkomunističnega sveta. V Nemčiji česa takšnega ne boste videli. Ker je prepovedano in kaznivo. A Evropa je v tem raznolika. V Italiji na primer odkrita fašistična stališča niso prepovedana niti nenavadna.

Več