Pamflet

Spoštovani dr. Nežmah, vedno z veseljem odprem Mladino, saj me običajno pričaka kaj nenavadnega in izjemno zanimivega. V petek, 28. 10. 2016, pa sem naletel na nekaj, kar me je v veliki meri negativno presenetilo. Nisem namreč pričakoval, da boste iz mojih nagovorov, ki so v prvi vrsti namenjeni pieteti, iztrgali določene izjave, jih umestili v svoj kontekst ter me na ta način poskušali diskreditirati. Ste intelektualec in verjamem, da popolnoma razumete pomen besede zloraba, verjetno pa ste, sklepam, da večkrat, brali tudi Antigono. Če bi v zadnjih dveh letih, odkar vodim Državni zbor (in ne Skupščino!), dosledno sledili mojim nagovorom ob 1. novembru, pa tudi ob kateri drugi priložnosti, bi vedeli, da vseskozi poudarjam, da je treba naše mrtve pokopati. Predvsem pa, da je treba to narediti pietetno, brez zlorabe njihove krute usode in brez obračunavanja. Pridobivanje političnih točk na teh tragičnih dogodkih, ki so globoko zarezali v našo zgodovino in vse do danes ohromili naše sožitje, je neprimerno in popolnoma nedopustno. Zdrs, ki se je tokrat zgodil vam, je, da naše mrtve primerjate z določeno interesno skupino, najsibodi interesno skupino s področja davkov ali ideologije.

Ne želim se opredeljevati do vašega mnenja o tem ali onem, naj pa poudarim le slednje: nikoli nisem nikogar napadal, sem pa povedal svoje mnenje. Ob tem verjamem, da sem kot predsednik Državnega zbora svoje mnenje celo dolžan povedati. Morda vam to mnenje ni povšeči, a dejstvo je, da ne nameravam molčati. Še toliko manj takrat, ko gre za zavajanje, potvarjanje in izigravanje načel sodobne politične kulture in demokracije. Pri vsem tem pa me še posebej žalosti, da je človek, ki ga kot intelektualca cenim, sposoben povojne poboje, delavce migrante in izigravanje demokratičnih postopkov povezati v dva odstavka. To so teme, ki terjajo dolge razprave, ne pa zgolj površno in pavšalno udrihanje v slogu »malo sem in malo tja«.

Zatorej, spoštovani dr. Nežmah, vaše prispevke bom bral še naprej, kot tudi cenil vaše razmisleke. Najbolj pa bom cenil, če se boste držali latinskega reka, ki je postalo občecivilizacijsko reklo, tj. de mortuis nil nisi bene. Seveda pa vas – z veseljem – ob priložnosti vabim na kavo in pogovor.