Ko se na spletu kot resno znanost prodaja neresnice in neumnosti

Takoj, ko je to mogoče, povedati bistvo. To je novinarstvo. To je bilo novinarstvo. Danes se je treba čim dalj časa skrivati, za pritegnitev zanimanja bralcev vse mogoče nakazovati, ne da bi jih zadovoljili. Ta trik se imenuje »clickbait«. Slovaropisci pri Merriam-Websterju so to besedo prvič opazili leta 2010 in jo povezujejo z besedno zvezo »click fraud«. »Clickbait« pomeni poskušati privabiti bralca z neinformacijami. »Click fraud« pa pomeni z umetno ustvarjenimi kliki interesentu predstaviti, da je članek ali spletna stran za zanimiva, piše Stefan Betschon v Neue Züricher Zeitung.

Kot primer za »clickbait« navaja naslov članka iz die Zeita »Kar načrtuje Facebook vas bo zelo razveselilo!«. V njem novinar trdi, da ima izjemno zanimive informacije, a v naslovu ne navede nobene. Pravzaprav je to primer »meta clickbaita«, kar je v okviru »clickbaita« težko prepoznati. Novinar imitira »clickbait«, da bi bralca pritegnil k branju članka, ki govori o tem, da namerava Facebook ukrepati proti »clickbaitu«.

Njegov ustanovitelj Mark Zuckerberg je septembra napovedal, da bo izboljšal Facebookov novičarski tok (News Feed). Povedal je, da bi iz socialnih omrežij rad odstranil »clickbait« in napačne novice. Do zdaj pri tem ni bil uspešen. Še pred kratkim je Facebook širil neresenice, med drugim, da kanabis pozdravi raka ali da je bila Michelle Obama rojena kot moški.

Medijska družba, ki prek medijskih vsebin, ki jih ustvarjajo drugi, nadvse uspešno prodaja propagando, je tudi Google. Enako kot Facebook poskuša s programsko-tehničnimi sredstvi izboljšati izbor novic, ki jih ponuja uporabnikom. Sredi oktobra so pri Googlu napovedali, da bodo novice, ki jih objavljajo, opremili z oznako »Fact-Check« (preverjanje dejstev). Kdor klikne na to oznako, pride do zbirke podatkov, ki naj bi mu pomagala lažje presojati vsebino novice. Zbiranje podatkov Google prepušča prostovoljcem. Google trdi, da se s preverjanjem dejstev ukvarja veliko organizacij, a povezave do te trditve ne vodijo nikamor, ugotavlja Stefan Betschon.

Ameriški strokovnjak za informacijske znanosti Jeffrey Beall je na spletu pred tremi leti naštel 126 vprašljivih znanstvenih časnikov, zdaj jih ima na seznamu že 882. Ti časniki, ki imajo zveneča imena, kot so »Journal of Nature and Science« ali »Advances in Science, Technology and Engineering Systems Journal«, objavljajo vse, za kar jim je domišljav avtor pripravljen plačati. Na Beallovem seznamu so znanstvene založbe, ki izdajajo ponarejene časopise, kot je reviewtechnology.org namesto technologyreview.com. Prek njih goljufi širijo neumnosti. Obstajajo tudi ponarejene meritve, kot je International Impact Factor Services, ki trdijo, da je bil članek iz vprašljivega časnika pogosto citiran. Imamo tudi priljubljeni brskalnik Google Scholar, ki te smeti uspešno vključuje v svojo zbirko in tako resno znanost meša s smetarsko znanostjo.

Na spletu nam napačnih obljub ne dajejo le posamezni naslovi, napačnih informacij ne širita le Facebook ali Google Novice, tam so tudi ponarejeni časniki, pa časopisne založbe, ki to sploh niso, opozarja Stefan Betschon. Celotna industrijska panoga se ukvarja s tem, da na kot resno znanost prodaja neresnice in neumnosti.