Popolnemu prevarantu je uspelo. In drugi odzivi svetovnih medijev na Trumpovo izvolitev.

Je Donald Trump res zgodovinska katastrofa, ki ne bo spremenila le ZDA, temveč bo njene posledice čutil ves svet?

Popolnemu prevarantu je uspelo, da je bil izvoljen v Belo hišo. Donald Trump je zgodovinska katastrofa, spremenil ne bo le ZDA in ameriške demokracije. Ves svet bo čutil posledice te napake, v komentarju za die Zeit Trumpovo izvolitev za predsednika ZDA komentira Carsten Luther.

Verjeli smo, da Američani na najvplivnejši položaj na svetu ne bodo izvolili nestabilnega fanatika, spolnega iztirjenca in nepoboljšljivega lažnivca, je v Guardianu napisal Jonathan Freeland.

Avstrijski filozof Konrad Paul Liessmann v Neue Züricher Zeitung razlaga, da nekdo, ki glasuje za Donalda Trumpa, kandidata svobodnjaške stranke za avstrijskega predsednika Norberta Hoferja ali za izstop Velike Britanije iz EU, glasuje za manjše zlo. V razpravah o ameriških in avstrijskih predsedniških volitvah, o vzponu skrajne desnice in populistov, o prihodnosti Evropske unije se vedno znova pojavlja argument, da je treba narediti vse za to, da bi preprečili najhujše. To pač pomeni, da je treba glasovati za manjše zlo, četudi s stisnjenimi zobmi.

Koncept manjšega zla vsebuje vrsto zanimivih implikacij. Enkrat je v ospredju to, da je tudi stranka ali oseba, ki nam je bolj všeč, pravzaprav slaba, a dobi možnost samo zato zaradi še večjega zla. Volivci priznavajo, da je Hillary Clinton sama v močvirju laži, korupcije, arogance in neverodostojnosti, da je program avstrijskega predsedniškega kandidata Alexandra Van der Bellna neprepričljiv, da zaradi tega, ker sta zasuta s škandali, sedanji predsednik Francois Hollande in nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy tako rekoč ne moreta predstavljati boljše Francije, da EU nima več nobene ideje o Evropi. Toda drugo bi bilo še slabše.

Ob vsem spoštovanju do te drže, se lahko vprašamo, piše Liessmann, kaj pomeni, ko politika pozna samo še obliko dvojne negacije. Kajti izbira manjšega zla ne pomeni nič drugega kot nasprotovati, da so drugi proti. V manjšem zlu že tiči slabo in imanentno sporočilo, da bi morda bilo treba razviti politične koncepte in ideje, ki so tako jasni in verodostojni, da se zanje lahko zavzamemo, ne da bi se hkrati morali od njih distancirati.

Model manjšega zla zavira tudi te napore, ker podpira udobnost. Enostavneje je nekaj zavreti kot razviti idejo. Poleg tega, je ta model mogoče uporabiti tudi za pritiske. Kdor zavrača logiko manjšega zla, postane sumljiv, da podpira večje zlo. Ob vsej zadržanosti ima manjše zlo v primerjavi z drugimi političnimi programi veliko prednost. To je vpogled v nezadovoljivost človeških razmer. Morda je tudi pomembno demokratično politično samospoznanje, da nam ni treba izbirati med dobrim in zlim, peklom in rajem, napredkom in vrnitvijo v preteklost, ampak samo med zlom in manjšim zlom. 

Ostane nam upanje, da smo obdržali toliko politične razsodnosti, da potem, ko se odločimo, vemo, kdo ali kaj je manjše zlo, zaključuje Konrad Paul Liessmann.

Preberite si tudi članek Mladinine dopisnice iz ZDA Katje Perat z naslovom Rojstvo fašizma iz duha razočaranja.