Bedaki in konji, kdo je kdo in kaj z njimi

Verjetno je pri vsaki javni polemiki, ali pa že samo pri »poskusu« javne polemike, treba ugotoviti, kaj in kje je izhodišče vsakega posameznega polemičarja. Pri naslovni temi in dosedanjih izmenjavah tekstov na to temo smo na prvi pogled samo trije polemičarji: sodnik Robnik, profesor Teršek in jaz. A verjetno nas je posredno vključenih več. Bilo pa bi nas lahko nesporedno vključenih veliko več. Celo moralo bi nas bilo biti udeleženih veliko pravnikov, ker je tema zelo pomembna – gre za problem zaščite pravic delavk in delavcev.

Med mojo vlogo pravnega svetovalca in sindikalnega zastopnika, pravoslovno in učiteljsko vlogo profesorja dr. Terška in odločevalsko vlogo sodnika Vrhovnega sodišča mag. Robnika je že v izhodišču velika, kar ogromna razlika. To je očitno.

Je pa očitna tudi razlika v načinu komuniciranja. Tudi to nikakor ni nepomembno. Recimo, če je nekdo, ki je sodnik, spoštljivo naslavljan kot sodnik, nekdo, ki je profesor prava, pa le s priimkom, to kaže že na začetna na različna izhodišča glede pretežno ad rem in na drugi strani preveč ad personam polemiziranjem. Še posebej, če katerikoli konkretni sodnik v prvem članku sploh ni bil omenjen, v odzivu nanj pa se je, sploh ne prvič, odločil biti precej očitno oseben - žaljiv - do avtorja. Nisem avtorjev sindikalni zastopnik v tej polemiki, pa vseeno. Nikakor ni nepomembno, da je sodnik pri tem za avtorja članka uporabil pridevnike, ki bi jih sicer pričakovali pri jeznem in osebnem naslavljanju nekoga, ki si je z nevrednim življenjem, slabimi deli, celo kriminalom in skoraj barabinstvom, mogoče kar zlobo res nekako prislužil, da se ga upravičeno označuje s takimi žaljivimi oznakami. Da se celo kar s prstom zatrdi njegova nizkotnost, »sprevrženost«, zli namen pisanja, torej s tem celo njegove osebnosti in njegovega življenja v vlogi javne osebnosti. Če to, kar javno že leta počne dotični profesor, tako izrazito pozitivno in prepogosto osamljeno, tako zelo ad personam nervira in jezi kateregakoli sodnika, res »ne omogoča resne strokovne razprave.« In to je odločilno, nekako usodno. In simptomatično za stanje te družbe, in pravne zavesti, kulture in prakse v tej državi.

Še o besedi »ustavnik«, ki jo spoštovani sodnik piše v narekovaju in jo označuje (izrazito ad personam) kot profesorjevo »samookolicanost.« O tem, kaj pomeni ta pojem in koncept »ustavništvo«, kdo je »ustavnik«, kako je ta pojem povezan z »ustavno demokracijo« in ustavništvom, zakaj ni enoznačen s pojmom »ustavni pravnik«, od kje poslovenjeni izraz »ustavništvo« namesto »konstitucionalizem« in »ustavnik« namesto »konstitucionalist« itd. ..., o tem je v strokovni in znanstveni literaturi mogoče najti natančne in točne opise in pojasnila. Tudi npr. v znanstveni monografiji Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo (Univerzitetna založba Annales, Koper, 2014), avtorja prav prof. dr. Terška. Kot pravnik, ki se še vedno poskušam učiti in dopolnjevati svoja teoretična in konceptualna znanja, mi je koncept »ustavništvo« vse bolj razumljiv, prav tako njegov pomen za razumevanje in razvoj sodobne ustavne demokracije, socialne države, človekovih pravic in družbene funkcije prava, seveda pa tudi dela in pravodajne funkcije sodišč.

Sodnik mag. Robnik, kot je zapisal, »še vedno vztraja«, da so trditve profesorja Terška »zavestno prirejanje izhodišč za napad na delo sodišč.« To oznako potem lahko pripišem tudi sebi, mojim trditvam, ker so te v tem primeru enake zapisom dr. Terška. Nenazadnje pa se slednji v prvem članku tudi sklicuje na neki moj zapis in najin pogovor na obravnavano temo. Zato se mi zdi na mestu novi odziv na pisanje sodnika mag. Robnika. Pa tudi zato, ker mi spoštovani sodnik pripiše »razumljivo pristranskost pri pogledih in kritiki« in cinično zabrusi, da mi »kot kvalificiranemu pooblaščencu delavcev v delovnih sporih« očitno ni znano tisto, za kar trdim, da mi je očitno znano.

Sodnik Robnik že v prvem stavku neutemeljeno zapiše, da primer sodbe, ki sem ga podal v svojem prejšnjem odzivu, ne dokazuje utemeljenosti navedb dr. Terška, seveda pa zato tudi mojih vsebinsko in problemsko enakih navedb, ampak prav nasprotno. Že v prejšnjem odzivu sem pojasnil, da je po citirani sodbi prišlo do razveze pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča prav na predlog delodajalca in iz istih razlogov, kot so bili navedeni v izrečeni odpovedi, katero pa je sodišče prepoznalo kot neutemeljeno in »za lase privlečeno« in jo zato razveljavilo. Če je namreč sodišče ugotovilo, da razlog odpovedi, kot ga je navedel delodajalec, ni utemeljen, potem tudi predlog za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 iz istega razloga ne more biti utemeljen in je potem razveza po 118. členu ZDR-1 s strani sodišča dejansko posledica vložene tožbe delavca zoper odpoved delodajalca. In ki zahteva sodno varstvo z reintegracijo v delovno razmerje, česar pa delavec ne more doseči zaradi prepogoste zlorabe tega instituta od delodajalca, kar res dopušča 3. odst. 118. člena ZDR-1.

Ta institut naj bi bil sprejet z namenom vzpostavitve enakosti v postopku med delavcem in delodajalcem (prej naj bi le delavec imel pravico do spremembe zahtevka do konca glavne obravnave), v resnici pa ta sprememba povzroča še večjo neenakost v sporu med delavcem in delodajalcem. Razumeti je treba, da je šibkejša stranka delavec, ki je v odvisnem, prisiljujočem položaju po 4. členu ZDR-1 in zoper katerega lahko delodajalec kadarkoli po svoji lastni presoji uvede postopek in mu izreče odpoved. Torej se s takšno ureditvijo vzpostavlja zgolj navidezna enakost strank v postopku, v resnici pa se še bolj poveča šibkost delavca kot stranke v postopku. Do takšnih poskusov zlorabe instituta sodne razveze skoraj redno prihaja (na primer VDSS sodba Pdp 856/2015 z dne 21.3.2016).

Še posebej v primerih, kjer je jasno, da gre za nezakonito odpoved in delodajalec argumentov zoper delavca pravzaprav nima. S takšno ureditvijo se torej dopušča delodajalcu, da po prvem naroku navaja povsem nova dejstva in širi trditveno podlago, odpira novo zgodbo o tem, zakaj domnevno šteje, da delavec ni več zaupanja vredna oseba, ali da je preprosto slab delavec, ki se nazaj v službo ne sme več vrniti pod nobenim pogojem. To pa predstavlja takšno očrnitev delavca kot stranke pred senatom, da ni mogoče pričakovati neke objektivne presoje glede tega vprašanja. Rezultat je prepogosta, pretirana uporaba 118. člena ZDR-1 po diskreciji sodišča, zato se postavlja pod vprašaj smiselnost vtoževanja reintegracije delavca. Vse to je očitno in jasno, zato pa velik problem za pravno zaščito delavcev, o katerem se v laični in strokovni javnosti zelo premalo govori in piše.

In to je točno tisto, na kar je pravilno opozoril dr. Teršek (med drugim) v svojem dobrovernem in pravoslovno odgovornem, prav v ničemer zoper sodstvo zlonamernem, ali celo »sprevrženem« članku, v očitni želji prispevati še en poskus javnega osveščanja o problemih pravne zaščite delavcev. Zadeva točno bistvo: smiselnosti in namen takšne pravne prakse glede razširjene uporabe 118. člena ZDR-1. Ne strinjam se v celoti s stališčem spoštovanega sodnika, da se delavec lahko ob koncu postopka učinkovito brani že s tem, da lahko pred sodiščem zahteva, da na takšen predlog delodajalca odgovori, kajti kakršnakoli kritika zoper delavca, očitki glede neprimernosti ravnanja delavca, glede nestrokovnosti delavca in druge ocene delodajalca, zakaj delodajalec domnevno osebno meni, da ni več zaupanja vreden ..., vse to dejansko predstavlja novo obtožbo zoper delavca - dejansko gre za odpovedni razlog »izgube zaupanja« med strankama po 118. členu ZDR-1, ki ga po diskrecijski pravici izvaja sodišče.

Navsezadnje pa sprememba zakonodaje s sprejemom novega odpovednega razloga »izgube zaupanja« glede na to prakso očitno ni potrebna, ker se očitno v praksi že vrsto let izvaja. Če je bil predlog za razvezo pogodbe o zaposlitvi podan na koncu zadnje obravnave, prvi narok pa je že mimo, zaradi nerodne umeščenosti tega pravila v sistem procesnih pravil sodišče običajno ne izvaja novega postopka presoje utemeljenosti izgube zaupanja z izvedbo dokazov in ponovitvijo celotnega postopka, ampak poenostavljeno stremi k zaključku že izvedene obravnave in dokazov.

S prof. Terškom soglašava, da je treba to vprašanje na novo odpreti in strokovno razpravo okrepiti. Strinjava se tudi glede tega, da sedanja pravna razlaga in praksa glede tega vprašanja ni ustavno sprejemljiva, da stvarno neutemeljeno ščiti delodajalce bolj kot delavce, da niti zakonsko določena niti od sodišč dosojana odškodnina v teh primerih ni zadostna, da bi morala biti integracija delavca nazaj na delovno mesto po tem, ko je zmagal v sporu zoper delodajalca, pravilo, da bi morala od tistega trenutka dalje veljati presumpcija njegove še večje zaščite pri tem delodajalcu in da bi morale biti odškodnine ne stvar presoje »kakor za koga«, kot zapiše sodnik Robnik, ampak tako visoke, da bi odvračale delodajalca od kršitev in bi pomenilo prepričljivo socialno zaščito za delavca ali delavko, ki si glede na poklic in osebne okoliščine zelo verjetno ne bosta uspela najti podobnega dela v sedanjih družbenih in zaposlitvenih okoliščinah.