Naj časnik Finance Uberjev model najprej preizkusi na sebi

V starih socialističnih časih je krožila šala, da v normalnem svetu znanstveniki nove zamisli najprej preizkusijo na miših, v socializmu pa na ljudeh. No, zdi se, da se je danes tudi kapitalizem glede preizkušanja radikalnih zamisli tesno približal staremu socializmu. Prejšnji petek se je Peter Frankl v Financah neskončno navdušil nad Uberjevo taksistično storitvijo – da je vrhunska, preprosta, transparentna, hitra, poceni in brez gotovine. Odlično! Nato je soočil še argumente za in proti ter končal s kritiko »malomeščanske levice«: »Problem je predvsem v tem, da država, ko preganja prekarno delo, razlaga, da varuje malega človeka, dejstvo pa je, da danes premnogi želijo biti prekarci oziroma sami svoji šefi – predvsem zato, ker jim država, če prejemajo normalno plačo, njemu in delodajalcu za dohodnino, zdravstvo in pokojnino vzame toliko, da ni mogoče normalno preživeti. In levičarske malomeščane je strah, da država v njihovem imenu in njihovo korist ne bi več preprosto molzla tistih, ki želijo delati, zaslužiti zase, svojo družino in ob tem plačati razumne dajatve cesarju. V bistvu pa je tudi ta strah votel, resnica je, da bi Uberjev voznik imel natanko vse pravice in obveznosti, kot jih ima velika večina slovenskih taksistov že zdaj, le marsikaj bi bilo bolj transparentno in preprosto.« Veliko tega, kar je Frankl napisal, drži. Res je, dajatve na plačo so pri nas zelo visoke. Res je, marsikdo je raje prostovoljno »prekarec«, samo da se izogne visokim dajatvam (dohodnina in socialni prispevki). In res je, Uberjeve taksistične storitve znajo biti izjemno kakovostne in cenejše (razen v času prometnih konic, ko se cena prilagodi presežnemu povpraševanju in lahko doseže astronomske višine).

Toda Uberjev poslovni model »gig ekonomije« vseeno ni tako nedolžen, lep in super, kot ga na prvo žogo želi prikazati Frankl. »Uberjev poslovni model« je dvojno disruptiven. Je tehnološko superioren, hkrati pa tudi rušilen za trg dela in za dolgoročno socialno in makroekonomsko stabilnost.

Pri Uberju gre za tehnološko inovacijo (spletna platforma in aplikacija za pametne telefone, ki omogočata hitro komunikacijo ter časovno in lokacijsko optimizacijo dostopnosti storitev in plačilno storitev), ki pa je disruptivne narave. Ruši zastareli obstoječi model taksističnih služb, kjer je (časovna in lokacijska) optimizacija dostopnosti storitev pogosto še »ročna« (komunikacija z operaterjem, ki centralno usmerja vozila), plačilni promet pa individualiziran (fizična ali kartična plačila vozniku). Ta model je tehnološko še iz »kamene dobe«, zato ga bo Uberjeva IT-rešitev nedvomno hitro izrinila, taksistične službe bodo morale preiti na podobno platformo kot Uber oziroma njegovi sledilci. Glede tega moramo biti Uberju hvaležni za disruptivno tehnološko inovacijo.

Verjamem, da je marsikdo – predvsem delodajalci, pa tudi nekateri zaposleni – zelo navdušen nad Uberjevo prekarno delovno rešitvijo. Vendar pa to ne pomeni, da je ta tudi družbeno optimalna.

Toda hkrati prinaša disruptivno inovacijo tudi na trg dela. Njegova inovacija je v tem, da trajno ruši naravo delovnega razmerja, saj ne gre več za odnos med delodajalcem in delojemalcem, pač pa za odnos med naročnikom in pogodbenim izvajalcem. Izvajalci taksističnih storitev niso več zaposleni (v delovnem razmerju), temveč so pogodbeniki. Iz tega sledi velika fleksibilnost in stroškovna vitkost organizatorja taksističnih storitev, saj razen (tehnološke, marketinške in finančne) režije nima izdatkov za ključna osnovna sredstva (vozila) in zaposlene (voznike). Pogodbeniki so dolžni sami zagotoviti osnovno sredstvo in nositi vse stroške v zvezi z uporabo in vzdrževanjem vozila. Biti morajo le fleksibilni glede dostopnosti, pri čemer jim Uber prepusti 80 odstotkov voznine. Ob tem pa Uber zadnja leta tudi pospešeno skrbi za standarde in kakovost storitev.

Ta »zaposlitveni« model se zdi zmagovalna kombinacija, saj navidezno pridobijo vsi: organizator storitev, vozniki in stranke. Njegov problem pa je, da je povsem kratkoročne tržne narave in da ne daje ne kratkoročne socialne varnosti ne dolgoročne stabilnosti »zaposlenim«. Model deluje, dokler si pogodbeniki lahko privoščijo nakup voznega sredstva in dokler so zdravi oziroma »razpoložljivi«. To pomeni, da daje priložnost zgolj tistim, ki si lahko privoščijo naložbo v ustrezno osnovno sredstvo. Poleg tega pa »pogodbeniki«, kakor hitro zbolijo sami ali njihovi družinski člani, ostanejo »na hladnem«. Nimajo minimalnega zdravstvenega varstva, nimajo minimalnega pokojninskega zavarovanja in nimajo minimalnega zagotovljenega dohodka za takšne izredne razmere, saj si brez prihodkov v času, ko ne morejo biti »razpoložljivi«, tega ne morejo privoščiti. V teoriji bi sicer lahko privarčevali in v času »nerazpoložljivosti« privarčevana sredstva namenjali za ekonomsko preživetje in za zdravstveno in socialno varnost. Vendar si večina pogodbenikov v dobrih časih ne naredi denarne rezerve in varnostne mreže za slabe čase – ljudje pač niso racionalni homo economicusi, pa naj učbeniki to še tako opevajo.

Podobno je glede varčevanja za pokojnino. Eden izmed naukov čilskega inovativnega pokojninskega modela je, da deluje le za zaposlene in za ženske, ki nimajo otrok, saj oboji v času brezposelnosti ali porodniškega dopusta ne morejo vplačevati v blagajno. Pri pogodbenih oblikah dela je to še večja težava, saj »pogodbeniki« prostovoljno navadno slabo poskrbijo za svojo »pokojninsko prihodnost«. Tukaj imamo »dobre« izkušnje s »s. p.-ji«, ki so v aktivni dobi običajno »na minimalcu«, nato pa zaidejo v težave, ko bodisi zbolijo oziroma se želijo upokojiti. Takrat padejo v breme socialne države.

Prenesite Uberjev poslovni model s taksističnih služb na druge poklice in dobili boste velike dolgoročne družbene težave.

Naj omenim, da pri nas svojevrsten Uberjev model taksističnih storitev že dolgo obstaja, kajti večina taksistov zgolj pogodbeno sodeluje s taksističnim podjetjem, saj ima status s. p.-ja in izvaja storitve z lastnim vozilom. Z »zaposlitvenega« vidika pri nas Uber torej že imamo, le da je tehnološko v kameni dobi.

Moj komentar se zato ne nanaša neposredno na Uberjevo ureditev storitev, pač pa na širši »prekarni model zaposlitve«, kot ga uvaja Uberjev model in kot se vse bolj uveljavlja tudi v drugih panogah. Model »gig ekonomije«, kakršno prinaša Uberjev model, vnaša ogromno socialno nestabilnost za posameznike ter ima potencialno velike nevarne posledice za socialno in makroekonomsko stabilnost. Prenesite Uberjev poslovni model s taksističnih služb na druge poklice in dobili boste velike dolgoročne družbene težave. Pri tem pa težava nista več samo osebna socialna nestabilnost in dolgoročni strošek za družbo, pač pa nastanejo težave tudi z vidika družbene stabilnosti. Posamezniki, ki niso zaposleni, ampak zgolj občasno, »na klic« za naročnika izvajajo storitve, ne morejo načrtovati prihodnosti. Zaradi sporadične narave prihodkov in neobstoja delovnega razmerja ne morejo dobiti dolgoročnih bančnih posojil za nakup nepremičnine. Ne morejo načrtovati družine, ker ne poznajo trajektorij svojih bodočih prihodkov. Zaposlitev, v nasprotju s pogodbenim statusom, jim takšno osebno varnost daje.

Prekarizacija v okviru U be rje vega modela in nasploh je v temelju disruptivna za družbo in dolgoročno stabilnost. Gre za spremembo tradicionalnega kapitalizma, kjer lastniki kapitala zagotovijo osnovna sredstva, na katerih delajo najeti delavci. V prekarnem modelu kapitalizma si morajo posamezniki sami financirati osnovna sredstva, da lahko po pogodbi delajo za naročnika. To pa v osnovi vnaša povečano neenakost, saj izključuje posameznike brez sredstev. Hkrati Uberjeva prekarizacija prinaša negativne osebne in družbene posledice z vidika socialne varnosti in stabilnosti. S tega vidika je treba gledati tudi na odločitev londonskega sodišča izpred dveh tednov; razsodilo je, da – ne glede na pogodbo – Uberjevi vozniki niso samozaposleni, pač pa zaposleni in da jim zaradi tega pripadajo vse beneficije tega statusa – od minimalne plače do plačanega dopusta in bolniške odsotnosti. Sodišče je odločilo, da Uber prodaja storitve in ne programske opreme (in to ne glede na svojo pravno in organizacijsko obliko ter ne glede na pogodbeno razmerje s »pogodbeniki«). Vsebinsko gre za delovno razmerje, ne pa za neodvisen pogodbeni odnos. Na sodiščih bo sicer potekala še dolga pravna bitka glede tega, toda ta odločitev je pomemben precedens za v prihodnje.

Verjamem, da je marsikdo – predvsem delodajalci, pa tudi nekateri zaposleni – zelo navdušen nad Uberjevo prekarno delovno rešitvijo. Za mnoge je to osebno ali z vidika gospodarske družbe optimalno. Vendar to ne pomeni, da je tudi družbeno optimalno, saj prinaša številne negativne družbene posledice – na osebni, družinski, družbeni in javnofinančni ravni. Ne pozabite niti, da je sedanja trajajoča gospodarska stagnacija posledica finančne krize in finančnih inovacij v zvezi s podeljevanjem »drugorazrednih« nepremičninskih posojil posameznikom (»na lepe oči«) brez stabilnega delovnega razmerja in brez stabilnih prihodkov. Takrat sicer ni bil kriv Uberjev poslovni model, pač pa skrajno fleksibilen ameriški trg dela, ki ne omogoča trdnih in varnih zaposlitev, danes pa Uber prinaša takšno »delovnopravno inovacijo«, ki ima lahko podobne eksplozivne družbene posledice.

V prekarnem modelu kapitalizma si morajo posamezniki sami fi nancirati osnovna sredstva, da lahko po pogodbi delajo za naročnika.

Morda bi veljalo, da ta Uberjev poslovni model Peter Frankl v vsej polnosti preizkusi na svojih (še) zaposlenih. Naj torej odpusti vse novinarje in administracijo in naj jih najame po pogodbi. Vsak bodoči »pogodbenik« naj si sam nabavi osnovno sredstvo (računalnik in delovne prostore (ali dela od doma)) in je »v stanju pripravljenosti«. Naj torej fleksibilno čaka na morebitno naročilo za članek, nakar bo zanj plačan glede na število znakov. To bi izjemno zmanjšalo stroške Financam, sedanji zaposleni pa bi lahko »fleksibilno načrtovali svoj delovni čas« in razpolagali z bruto prihodki, ne da bi jim država za »dohodnino, zdravstvo in pokojnino vzela toliko, da ni mogoče normalno preživeti«.

Naj povem, da so Finance podoben model sicer že poskusile uveljaviti, ko so poskušale sedaj zaposlene za enako bruto plačo najeti prek osebnih s. p.-jev. Inšpekcijske službe so jim to preprečile, saj bi »pogodbeni novinarji« še vedno delali v prostorih in na osnovnih sredstvih Financ in torej ne bi šlo za neodvisno razmerje. Šlo je pač za poskus davčne optimizacije na obeh straneh, pri čemer bi se Finance s spretno fleksibilizacijo znebile rednih zaposlitev. Vendar je še ena pomembna razlika glede na Uber. Pri Financah je šlo za to, da ostanejo delovne naloge popolnoma enake za enak bruto znesek, le da bi ga zaposleni zdaj dobivali prek pogodbe s s. p.-jem. Uberjev model prekarizacije je radikalnejši, saj je tudi obseg dela povsem fleksibilen glede na povpraševanje, število pogodbenikov je poljubno, vsak pa je plačan na kilometre. To odpravlja varnost glede obsega povpraševanja po storitvah. Če bi se hotele Finance temu modelu približati, bi morale »pogodbenike« plačevati zgolj po številu znakov, ki jih napišejo, ko se pojavi potreba po tem.

Predlagam, da Finance in njihovi sodelavci preizkusijo ta model in v njem vztrajajo pet do deset let, da bomo lahko na tem eksperimentu opazovali konkretne posledice za posameznike, njihove družine in družbo. In če bo uspešen, naj ta model predlagajo kot univerzalni model za vse druge. Finance imajo zgodovinsko priložnost, da nam na lastni koži demonstrirajo pot v prihodnost. Naj bodo »poskusne miši« za celotno družbo.