Hillary Clinton ni porazil Donald Trump, ampak njen soprog

Neizogibno je bilo, da bo odločnost vstajajočega neoliberalizma premagala zahajajočo zvezdo socialne demokracije

Dogodki, ki so privedli do izvolitve Donalda Trumpa za predsednika ZDA, so se začeli leta 1975. Na sestanku nekaj mesecev potem, ko je Margaret Thatcher postala predsednica britanske konservativne stranke, je ena od članic pojasnjevala, da je zanjo srednja pot bistvo konservativizma. Thatcherjeva jo je prekinila, iz svoje torbe potegnila obrabljeno knjigo, jo vrgla na mizo in rekla, da je to tisto »kar verjamemo«. Ta knjiga je bila Ustava za svobodo Fredericka Hayeka s filozofijo neoliberalizma, za katero je konkurenca temelj medčloveških odnosov. Po tej filozofiji trg določi naravno hierarhijo zmagovalcev in poražencev, oblikuje bolj učinkovit sistem, kot ga je mogoče vzpostaviti z načrtovanjem ali oblikovanjem.

Toda ko je Hayek pisal svojo knjigo, so multimilijonarji, ki so njegovo doktrino videli kot sredstvo za obrambo sebe pred demokracijo, že financirali mrežo lobistov in mislecev, ki jo je vzpostavil. Niso jih zanimali vsi vidiki neoliberalizma. Hayek je kot kaže te razlike odpravil, v Guardianu piše George Monbiot.

Po Hayekovih besedah demokracija ni najboljša in absolutna vrednota, ampak je svoboda dejansko odvisna od preprečevanja večini izbiro, ki je drugačna od smeri, v katero naj bi šli politika in družba. To stališče opravičuje z junaško zgodbo o ekstremnem bogastvu. Ekonomsko elito, ki porablja denar na nov način, poveže s filozofi in znanstveniki. Tako kot mora biti politični filozof svoboden, da lahko misli brez ovir, morajo biti tudi bogati svobodni, da pri svojem početju nimajo omejitev s strani javnega interesa ali javnega mnenja.

Izjemno bogati so »iskalci«, ki »preskušajo nove načine življenja«, orjejo ledino za družbo kot celoto. Družbeni napredek je odvisen od svobode teh »neodvisnih«, da pridobijo toliko denarja, kot hočejo, ga porabijo, kakor ga hočejo. Pri tem ne sme biti povezave med zaslugami in nagradami, ne razlikovanja med zasluženim in nezasluženim prihodkom, ne sme biti omejitev za cene, ki jih lahko zaračunajo. Podedovano bogastvo je za družbo bolj koristno od zasluženega. Hayek je omilil svoje stališče glede monopolov in poostril stališče glede sindikatov. Kritiziral je progresivno obdavčitev in načrte države za povečanje splošne blaginje državljanov.

Ko je Margaret Thatcher vrgla Hayekovo knjigo na mizo, je na obeh straneh Atlantika njegove ideje že širila živahna mreža možganskih trustov, lobistov in akademikov, ki so jih financirali najpremožnejši ljudje in podjetja na svetu. S spretno rabo psihologije in jezika so spravili Hayekove ideje do elite in v prepričljiv politični program.

Thatcherizem in Reaganizem sama po sebi nista bila ideologiji, bila sta samo dva obraza neoliberalizma. Njuno veliko znižanje davkov za bogate, uničenje sindikatov, zmanjšanje ponudbe javnih stanovanj, deregulacija, privatizacija, najemanje zunanjih izvajalcev in konkurenca na področju javnih storitev so vse predlagali Hayek in njegovi učenci. Glavna zmaga te mreže ni bila ugrabitev desnice, ampak kolonizacija strank, ki so včasih zagovarjale vse, kar je Hayek sovražil.

Nekdanji demokratski predsednik ZDA Bill Clinton in nekdanji laburistični britanski premier Tony Blair nista imela lastne zgodbe. Namesto, da bi razvila novo politično zgodbo, sta menila, da je dovolj, če vzameta nekaj elementov tistega, v kar sta njuni stranki včasih verjeli, in to zmešata z elementi tistega, kar so verjeli njuni nasprotniki. Tako je nastal koncept »tretje poti«.

Neizogibno je bilo, da bo odločnost vstajajočega neoliberalizma premagala zahajajočo zvezdo socialne demokracije. Hayekovo zmago je bilo mogoče videti povsod od uveljavitve Blairove pobude za širitev zasebnega finančnega sektorja do Clintonove ukinitve Glass-Steagalovega zakona, ki je reguliral finančni sektor. Tudi sedanji demokratski predsednik ZDA Barack Obama, ki prav tako ni imel programa, le upanje, se je postopno ujel v mreže tistih, ki posedujejo sredstva za prepričevanje.

Če prevladujoča ideologija preprečuje vladam, da bi spremenile socialne razmere, te ne morejo več odgovarjati na potrebe volivcev. Politika postane nepomembna za življenje ljudi, razprava je omejena na čvekanje odtujene elite. Tisti, ki jim je odvzeta volilna pravica, sprejmejo nevarno antipolitiko, kjer dejstva in argumente nadomestijo slogani, simboli in senzacija. Hillary Clinton ni porazil Donald Trump, ampak njen soprog.

Paradoksalni rezultat je, da je upor proti neoliberalistični preprečitvi politične izbire povzdignil tip človeka, ki ga je Hayek oboževal. Donald Trump, ki nima koherentne politike, ni klasičen neoliberalec. Je pa odličen predstavnik Hayekovega »neodvisnega«, koristnika podedovanega bogastva, ki ne upošteva splošnih moralnih načel, katerega splošne napovedi pomenijo novo pot, ki ji drugi utegnejo slediti. Neoliberalni možganski trusti se zdaj gnetejo okrog tega praznega človeka, te prazne posode, ki čaka, da jo bodo napolnili tisti, ki vedo, kaj hočejo, piše George Monbiot.

Tisti, ki razlagajo zgodbe, vladajo svetu. Politiki je spodletelo zaradi pomanjkanja konkurenčnih programov. Ključna naloga zdaj je povedati novo zgodbo o tem, kaj je biti človek v 21. stoletju. To mora biti poziv za tiste, ki so glasovali za Trumpa in britansko stranko Ukip, ki je zagovarjala izstop Velike Britanije iz EU, pa tudi za podpornike Hillary Clinton, Bernarda Sandersa ali vodjo britanskih laburistov Jeremyja Corbyna. Hayek nam je povedal, kdo smo in ni imel prav. Naš prvi korak je zahtevati nazaj našo človečnost.