Po cehovskih pravilih

Verace,
Streliška 22,
Ljubljana
Tel.: 01/620-24-48
Po začetnem zadržanem petdnevnem in le večernem urniku je zdaj v peči zakurjeno vsak dan, razen ponedeljka, od poldneva do 22. ure.

Ambient: razen novih slik po stenah in s kredo narisanih emodžijev nad šankom je plac tak, kot smo ga bili navajeni – nič posebnega, le da iz boksov zvočijo italijanske muzike

Napitki: za prgišče slovenskih in italijanskih vin, od omembe vrednih piv pa dva pelicona iz pipe ter bevog, tektonik in paulaner v steklenicah.

Dostopnost: parkira se v belih boksih ob Streliški, gibalno ovirane čaka štiristopnična prepreka

Fino: testo & peka pic nedolžna margerita dop ostra bestia

Ne tako fino: sladice

Pice zaračunavajo od 5 do 11 evrov, predjedi so po 9, sladice pa od 3 do 4 evre.

»Nujno, nujno. In to čim prej, da nam reč ponovno ne propade pred nosom!« se je na namig enega od informatorjev, da je na Streliški na lokaciji nekoč-je-bil-don-felipe-potem-pa-svega-i-svašta spet zaznati gostinsko aktivnost, odzval poveljnik Konzumove enote za hitro posredovanje. Ad hoc sestavljeno ekipo je na deževno sobotno popoldne urno napotil v lokal ob vznožju Grajskega griča, kjer je tokratna ponudba zastavljena v smeri mesenja in počasnega vzhajanja malokvasnega testa ter zmernega oblaganja in hitre, a silno vroče peke tapravih nabuletanskih pic.

Neapeljske pice so prapice – večina historiografov se strinja, da se je pica, kot jo poznamo danes, začela konec 18. stoletja, ko so reveži iz okolice Neaplja tradicionalne ploščate kvašene kruhke začeli oblagati s paradižniki. Do danes se je celotna reč svetovno razširila in razvila (marsikje pa tudi sfižila – samo poglej, kaj vse so sposobni naložiti nanjo v kakšni slovenski dostavljalnici), a Neapeljčani vendarle trdno stojijo za svojo tradicijo, za katero veljajo številna pravila, ki jih je treba upoštevati, da lahko pico prodajaš kot neapeljsko: testo mora biti zameseno s čisto malo kvasa in dolgo ter počasi vzhajano, pri oblikovanju v diske niso dovoljena mehanska pomagala, peč mora biti kupolasta, kurjena z drvmi, pica se peče na hitro in pri visoki temperaturi, pečena mora biti mehka, njen premer ne sme biti večji od 35 centimetrov, na sredini sme biti testo debelo največ tretjino centimetra, neobloženi robovi so višji, dobro zapečeni in polni velikih lukenj, obloga pa naj bo skromna v številu in količini sestavin. Skratka: prava neapeljska pica se v marsičem razlikuje od tega, kar v Sloveniji velja za dobro pico.

Picerija Verace se je odločila, da se ne bo uklanjala lokalnim šegam (beri: brez formatnih variacij in milijona izmišljevanju namenjenih opcij) in da bo žgala propisne neapeljske pice. In peče res dobre – tako dobre, da nam je bilo ob njih kaj malo mar za čudno doneče ozvočenje, podpovprečne (nesladkana želatinasta panakota, zobnopastni semifredo z meto) sladice, pocenske vige-vage nože, švohcene trisu pršutov priložene olive, v gneči na trenutke izgubljen kelneraj in (neuspešne in nepotrebne) poskuse poučevanja, da so male bele nitke v rdečem mesu kraškega pršuta vidne beljakovine (?!). Prvinski kombo paradajzov san marzano, mlečnocvetne mocarele, olivca in lističev bazilike na geografsko zaščiteni margeriti je bil nepozaben (in všečnejši od sestrske edicije z bivoljo mocarelo), ostrini pikantne salame in nabrušene kalabrijske nduje sta družno štihali po sladkobi sušenih paradižnikov in smetanovosti apulijske burrate na pici bestia, na pici crudo se je topil parmski pršut, dišeča salama je karakterizirala pico salamino, na najbogatejši capricciosi pa je bilo tudi vsega ravno prav. In vse to na krasnem, mehkem testu, z luftastimi, ožganimi robovi in v zdravorazumskih količinskih in merskih gabaritih. Huh, človek bi kar zlezel na kakšno drevo in zatulil: Voglio una pizza verace!