Velika rošada

Ustavno sodišče domuje na Beethovnovi 10, v Plečnikovi palači, ki na zunaj ni videti nič posebnega, zgolj na sprano oranžno prebarvana neugledna hiša, kjer so bili nekoč prostori Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Notranjost je drugačna, ustavni sodniki delajo v neoklasicističnem blišču, do njih vodi rustikalno stopnišče, v stavbo so vgrajeni antični temelji. Ustavni sodniki so se na Beethovnovo preselili še v času socialistične Jugoslavije, leta 1964, zadnjih 25 let pa tam bivajo ustavni sodniki, ki s pravno zavezujočimi učinki razlagajo ustavo Republike Slovenije.

Ob tej, res bi težko rekli častitljivi, a vseeno obletnici je izšla zajetna, več kot 1200 strani obsegajoča knjiga najpomembnejših odločitev slovenskih ustavnih sodnikov. Jagodni izbor tistega, na kar so ti najbolj ponosni, tistega, kar je po njihovem mnenju najbolj vplivalo na delovanje slovenske politične ureditve in s tem slovenske družbe. Demokracija namreč pomeni tudi, da so dejanja oblasti omejena z ustavnimi načeli in človekovimi pravicami, ki jih vedno znova postavlja in izgrajuje ustavna praksa.

Ustavno sodišče se je v zadnjih letih, ne samo po svoji krivdi, a tudi zaradi nje, začelo spreminjati v politični organ.

Četudi naj bi bili ustavni sodniki zadržani pravniki, ki pišejo v enigmatičnem, težko razumljivem pravnem jeziku, pri čemer se pogosto namenoma izogibajo jasnim stališčem, so bile nekatere njihove odločitve zelo konkretne. Zaradi ustavnih sodnikov v Sloveniji ne bo več nobene nove Titove ceste, zaradi njih se je začel dolgotrajni postopek povračila škode, ki jo je država namenoma naredila izbrisanim, zaradi ustavnih sodnikov je sporazum med Svetim sedežem in Slovenijo dobil pravno veljavo, ustavno sodišče je prepovedalo referendum o varčevalnih ukrepih (in dovolilo tiste o človekovih pravicah, pa tudi te ne vedno), dopustilo objavo ugotovitev javnomnenjskih raziskav v tednu pred volitvami, ustanovilo občino, razveljavilo del zakona o verskih skupnostih, sodniki so dopustili svobodo umetniškega izražanja, strinjali so se z arbitražnim sporazumom, s pozitivno diskriminacijo pri volilni pravici pripadnikov narodnih manjšin … Množica teh in še veliko drugih odločitev je pomembno zaznamovala razvoj Slovenije.

Kot je ponosno zapisal nekdanji predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič: »Vsaka sestava ustavnega sodišča se je srečevala in se srečuje z novimi vprašanji in izzivi. Vsaka odločba ustavnega sodišča pomeni dodaten kamenček v mozaiku pravne države in v utrjevanju ustavne demokracije ter varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.«

Naši in vaši

Lepo, a stvari niso tako enoplastno pozitivne. Ustavno sodišče se je v zadnjih letih, ne samo po svoji krivdi, a tudi zaradi nje, začelo spreminjati v politični organ. Razlogi so zapleteni, nekateri ustavni sodniki so se temu upirali, drugi, denimo Jan Zobec, pa so brez pomislekov razkazovali svojo politično pripadnost. S tem ni nič narobe, težava je, da so jasno izražena politična stališča načela verodostojnost in objektivnost sodnikov in njihovih pravnih odločitev. Ta proces, proces razgradnje politične nevtralnosti ustavnega sodišča, smo enkrat že doživeli – ko so leta 1998 ustavni sodniki povsem nerazumno odločili, da je na referendumu zmagal večinski volilni sistem, pa čeprav to ni bilo res. Tisto večino je takrat vodil očiten politični interes.

Ustavno sodišče ima veliko težav, sistemskih in personalnih. Sodniki so res preobremenjeni, raje se odločajo proceduralno kot vsebinsko. Takšna je bila tudi najbolj znana in razvpita odločba sedanje generacije ustavnih sodnikov, ki govori o dokaznih standardih v kazenskem postopku. Gre za odločbo v zadevi Patria, odločbo o Janezu Janši. V njej je večina ustavnih sodnikov z dvoumno argumentacijo sklenila, da so dokazi proti Janši in drugim obsojenim premalo konkretizirani, vendar procesa niso razveljavili, temveč so postopek vrnili na prvo stopnjo, tam pa je kasneje zastaral. O težko dosegljivih dokaznih standardih na področju koruptivnih kaznivih dejanj, ki so jih z odločbo postavili ustavni sodniki, danes, dobro leto dni po odločitvi, poteka široka pravna razprava. V zadnji Sobotni prilogi je vrhovni državni tožilec (tudi presenetljiv kandidat za novega ustavnega sodnika) Andrej Ferlinc napisal, da bodo nova merila »prinesla dodatne težave glede na naravo korupcijskih deliktov, pri kateri nihče ne piše potrdil, slovesno sprejema obljube nagrad, ampak so korupcijski zneski pogosto skriti v dokumentaciji o navideznih pravnih poslih. Merila so po odločitvi ustavnega sodišča v zadevi Patria strožja kakor v drugih državah EU, s katerimi se radi primerjamo.« Ustavni sodniki niso nezmotljivi, če bi bili, bi bivali v Vatikanu. Morda bo v prihodnosti kakšna nova sestava ustavnega sodišča na koruptivna dejanja gledala drugače, kot so odhajajoči ustavni sodniki gledali na primer Patria. Nemara se bo zgodilo podobno, kot je bilo pri vprašanju financiranja zasebnega šolstva, ko je sestava ustavnega sodišča iz leta 2001 sklenila, da je sofinanciranje zasebnega šolstva skladno z ustavo, 14 let kasneje pa so sodniki odločitev (v drugi sestavi) spremenili. Žal pri tej spremembi ustavni sodniki niso ponudili prepričljive razlage.

Sprememba v stališčih ne pomeni, da se je ustavno sodišče sprva motilo, pomeni le, da se z leti spreminjata sodna praksa in razumevanje prava, družbenega in političnega konteksta, v katerem nastaja. V teh 25 letih so nastala vrhunsko argumentirana ločena mnenja ustavnih sodnikov. Takšno je recimo mnenje dr. Jadranke Sovdat, ki je skupaj z dr. Dunjo Jadek Pensa ob nedavni potrditvi ustavne dopustnosti uporabe policijskih pooblastil za vojsko zapisala, da bi moralo sodišče zaradi ne dovolj jasnih opredelitev pooblastil vojske potegniti ročno zavoro, povzdigniti glas, a je te dvome ob »najpomembnejših točkah te odločitve poglobilo«. Podobo ločeno mnenje je nastalo septembra 2009, ko so se sodnica Marija Krisper Kramberger ter sodnika Ciril Ribičič (avtor mnenja) in Jože Tratnik postavili na stran svobode govora in niso pritrdili večini, ki je raje zavarovala dobro ime nekdanjega poslanca Srečka Prijatelja kot pa svobodo novinarskega peresa. Novinar Mladine Jure Aleksič je v članku ob državnozborski razpravi o pravicah istospolnih parterjev zapisal, da je poslanec domislico o tem, kako naj bi se vedli istospolno usmerjeni, »pospremil s kavarniško mimiko, ki naj bi verjetno nazorno ilustrirala pravoverno pojmovanje nekega tipičnega poženščenega in prenarejenega pedruharja, v resnici pa je učinkovala zgolj kot normalen domet cerebralnega bankrotiranca«. Prijatelj je vložil tožbo, novinarjeve besede pa je kot žaljive nazadnje opredelil tudi večinski del ustavnega sodišča. Ko je pet let kasneje strasbourško sodišče za človekove pravice ugotovilo kršitev konvencije o človekovih pravicah, je Jan Zobec, ki se je prvič postavil na stran poslanca, v intervjuju za Reporter brez trohice obžalovanja lahkotno pripomnil, da »sodbo evropskega sodišča vsekakor spoštujem, jo razumem in jo po svoje tudi podpiram. Postavila je nov standard.« Zobec je nekaj let poprej razmišljal popolnoma drugače.

Kako torej naprej? Kako izbrati boljšo sestavo ustavnega sodišča, kot je bila ta? Za izhodišče izbire novih ustavnih sodnikov in oceno njihovega delovanja bi morali postaviti standard, da se ustava in zakoni razlagajo – to je težko, a edino pravilno – neodvisno od političnega prepričanja posameznega sodnika. Že izhodišče, da se ustavni sodniki izbirajo glede na svetovni nadzor, kot koze na tržnici, po eno črno, eno belo in eno črno-belo, je napačno. Svetovni nazor nima nič s poštenjem in strokovnostjo, dober ustavni sodnik ni levičar ali desničar, konservativen ali progresiven, dober ustavni sodnik je tisti, ki kljub morebiti malce drugačnemu vrednotnemu nazoru odloča v skladu s prej zapisanimi ustavnimi določbami in njihovimi družbeno sprejetimi pojavi. Želja, da bi ustavni sodniki izbirali predvsem po uravnoteženih političnih preferencah, je enako napačna, kot če bi v imenu enakopravnosti v vlado imenovali eno žensko, enega geja, enega muslimana, pol vegana ter dva čistokrvna Slovenca. Ustava, demokracija, pravna država so preveč pomembne, da bi jih prepuščali apetitom političnih strank. Ti obstajajo, vedno so, pri vseh strankah, pri čemer eni pritrjujejo drugim. To, da je Janša pred tedni dejal, da bo koalicija izbrala svoje ustavne sodnike, ne sme pomeniti, da jih bo res ali da jih bo nekaj izbrala ena, nekaj druga stran. Logika naših in vaših ustavnih sodnikov je napačna.

Sodniki ne bi smeli odločati po političnih preferencah, njihovo odločanje ne bi smelo biti predvidljivo. Vedno tudi ni. Ko je ameriško vrhovno sodišče lani legaliziralo poroke istospolno usmerjenih, je v sicer ideološko razdeljeni sestavi zanje glasoval tudi vrhovni sodnik Anthony Kennedy, najstarejši ameriški vrhovni sodnik, ki je na tem položaju že od časa Reaganove administracije. Kennedy spada med konservativnejše ameriške vrhovne sodnike. Leta 2000 je bil v Sloveniji, na okrogli mizi o neodvisnosti sodstva je dejal, da neodvisnost sodstva in sodnikov pomeni sposobnost ohraniti nevtralnost. »Zakon je obljuba. Obljuba je nevtralnost. Če je obljuba prelomljena, če ni nevtralnosti, potem je zakon, kot ga poznamo, nehal obstajati.« Nevtralnost pomeni avtonomijo razmišljanja, ki ne more biti absolutna, a morala bi obstajati. Vsak izmed sodnikov ima svoj svetovni nazor, ideološko usmerjenost, to je normalno, pravilno, vendar osebno prepričanje ne sme biti edini ali odločujoči dejavnik pri odločanju. Strankarski vojščaki na ustavno sodišče ne sodijo. Če se to zgodi, je konec načela delitve oblasti.

V ZDA bo Donald Trump kmalu imenoval enega in potem še dva nova vrhovna sodnika. Razmerje med liberalnimi in konservativnimi bo, če bo storil, kar je napovedoval, 2 : 7. Družba, ki je še pred letom dni kot pravni standard postavila enakopravnost vseh porok, bo začela izginjati. Tudi Slovenija bo kmalu dobila štiri nove ustavne sodnike, dva je dobila že jeseni. Novo generacijo ustavnih sodnikov čaka nekaj pomembnih ustavnih vprašanj, recimo tisto, ali lahko v imenu varnosti omejujemo človekove pravice, najprej prosilcem za azil, potem vsem državljanom. Petindvajsetletna zgodovina odločitev na ustavnem sodišču kaže, da je odločanje odvisno od tega, kdo so ustavni sodniki, kakšne nadzore imajo, kakšni so njihova avtonomnost, strokovnost, pogum in osebno poštenje.