Slepa vera

Kako se Bruselj igra z usodami milijonov državljanov Evropske unije ali zakaj ni pametno slepo slediti vsemu, kar nam naročijo bruseljski ‘strokovnjaki’

Po letih rezanja, odrekanja, podaljševanja »začasnih« varčevalnih ukrepov in po tem, ko nam je proračunski minus tudi na račun dohodkovno najranljivejših slojev uspelo spraviti pod predpisano maastrichtsko mejo treh odstotkov bruto domačega proizvoda, podatki pa so postali pozitivni, se je Slovenija spet znašla v skupini največjih evropskih bolnikov.

Po pregledu proračunskega osnutka Slovenije za leto 2017 je evropska komisija namreč ugotovila, da »obstajajo tveganja neskladnosti s pravili EU«. Uvrstila nas je v najslabšo od treh skupin držav, v kateri nam poleg »večnih« revežev, kot so Grčija, Ciper, Portugalska in Španija, družbo delajo še Belgija, Finska, Latvija in Italija.

Je res tako hudo? So slovenske javne finance res tako problematične, kot ocenjujejo v Bruslju? Ali naj opozorila komisije vzamemo resno in še bolj zategnemo pas, da se bomo nekoč morda vendarle prebili v skupino »zglednih« članic, kot so Nemčija, Estonija in Slovaška? Ali pa bi bilo boljše, če bi »dobrohotne« nasvete evropske komisije prepoznali kot zgrešene in jih ignorirali? Ne bi bilo prvič, da bi se evropska komisija pri oceni stanja gospodarstva posamezne članice motila.

Ko se je slovensko gospodarstvo pred desetletjem močno pregrevalo, v Bruslju tega niso zaznali. Jeseni leta 2006 je evropska komisija v rednem jesenskem poročilu napovedala, da slovensko gospodarstvo leta 2007 ne bo pregreto, pač pa, da bo šlo samo za živahno rast in da ni nevarnosti poslabšanja javnofinančnega stanja. Evropska komisija takrat ni zahtevala previdnostno-varnostnih ukrepov, čeprav bi jih morala. V Bruslju so bili prepričani, da je vse pod nadzorom. Pa ni bilo. Gospodarska rast Slovenije je bila leta 2007 rekordna, višja kot kadarkoli v času samostojne države, brezposelnost je bila najnižja od osamosvojitve, rast zunanjega dolga se je v enem letu več kot podvojila, posojila podjetjem so se v letu dni povečala za več kot tretjino, inflacija se je v enem letu skoraj podvojila. Toda čeprav je vse kazalo na ekstremno pregrevanje, se evropska komisija ni odzvala. Epilog poznamo: ekstremno pregrevanje slovenskega gospodarstva se je končalo s kolapsom leta 2009.

Če bomo nauke evropske komisije vzeli zares, bomo zaustavili trenutno dobra gospodarska gibanja, opozarja ekonomist Jože Mencinger.

Če se je evropska komisija tako zelo zmotila pred desetletjem, kako sploh še lahko zaupamo katerimkoli njenim ocenam in naukom? No, vedno se najdejo takšni, ki vse, kar pride iz Bruslja, jemljejo za suho zlato, pa četudi so ocene dokazano napačne ali celo narodnogospodarsko škodljive. Spomnimo se, kako smo se sprijaznili s spornimi ocenami evropske komisije v času bančne sanacije. Namesto da bi tem ocenam oporekali takoj, že ob sanaciji, to počnemo šele zdaj, tri leta pozneje. Zgodovina ima navado, da kaznuje tiste, ki se iz nje ničesar ne naučijo. In tako Slovenci še naprej ponavljamo stare vzorce. Senzacij željni mediji brez ugovora, celo z nekakšnim nerazumljivim veseljem, sprejemajo oceno Bruslja, da se slovensko gospodarstvo letos rahlo pregreva, v prihodnjem letu pa da naj bi se že močno pregrevalo. Ne zmoti jih, da za pregrevanje slovenskega gospodarstva ni nobenega tehtnega dokaza: cene padajo, krediti se še naprej krčijo, gospodarsko rast generirajo ogromni presežki na tekočem računu, storitveni sektorji stagnirajo, tudi brezposelnost je še vedno previsoka, da bi lahko govorili o pregrevanju.

Prav tako se je slovenska javnost sprijaznila z oceno evropske komisije, da po javnofinančnih tveganjih spadamo med najbolj kritične države. Italija, ki se je znašla v isti skupini držav kot mi, torej v najslabši skupini, je pokazala precej poguma. Glasno je napovedala, da naukov evropske komisije in Evropske centralne banke ne bo poslušala. Pri nas pa kimamo, ne da bi prej preverili, kakšno je dejansko stanje.

Devetega novembra je Slovenska tiskovna agencija poročala: »Bruselj izboljšal gospodarsko napoved za Slovenijo.« Evropska komisija naši državi za letos napoveduje 2,2-odstotno gospodarsko rast, v prihodnjem letu 2,6-odstotno, v letu 2018 pa znova 2,2-odstotno, kar pomeni, da je komisija od spomladi do jeseni občutno izboljšala obete. Rast je spodbudna, nikakor pa ni skrb zbujajoča. Evropska komisija nam napoveduje tudi nadaljnje izboljšanje na trgu delovne sile, pa izboljšanje javnih financ in ohranitev primanjkljaja pod predpisanimi tremi odstotki BDP-ja. Vse to je dobro. Tudi razmere v slovenskem bančnem sistemu se izrazito izboljšujejo. Primerjava z državami EU, ki so se v prvih letih krize soočale s podobnimi težavami kot Slovenija, kaže, da je bilo od začetka sanacije bank znižanje deleža nedonosnih terjatev v Sloveniji najizrazitejše. Je zmanjšanje slabih terjatev znanilec resnega bolezenskega stanja? Seveda ne. Kaj pa podatek, da gospodarska aktivnost Slovenije v zadnjih dveh letih prehiteva rast v območju evra? Ali podatek, da se dohodkovni položaj gospodinjstev hitro izboljšuje in je praktično že dosegel predkrizno raven, s čimer nastaja potencial, ki bo omogočil večjo in trajnejšo zasebno potrošnjo, ki je za zdaj še dokaj šibka? Ali pa podatek, da se v Sloveniji nadaljuje trend zmanjševanja zadolženosti tako gospodarstva kot prebivalstva in da je Slovenija po obeh kazalnikih med tremi najmanj zadolženimi državami v območju evra? Nobenega od teh podatkov si nismo izmislili. Gre za podatke, ki jih je ekonomist Velimir Bole pred kratkim predstavil na Poslovni konferenci v Portorožu. Če noben simptom ne kaže na resnejšo bolezen, zakaj nas je evropska komisija uvrstila v najslabšo skupino držav?

Poglejmo. Med najslabšimi smo se znašli, ker je komisija ocenila, da je naš »strukturni napor« premajhen, da se premalo trudimo za uresničitev našega srednjeročnega proračunskega cilja – to pa je uravnotežen proračun do leta 2020. Komisijo naj bi še posebej skrbelo neusklajenih tristo milijonov evrov potencialnih izdatkov za plače zaposlenih v javnem sektorju, saj bi se to lahko pojavilo kot dodatni proračunski izdatek ter povečalo primanjkljaj. Težava ocene Bruslja je, da na morebitne dodatne izdatke gleda zgolj na strani odhodkov javnih financ, v celoti pa zanemarja, da imajo ti odhodki vpliv tudi na prihodke – polovica višine plač se namreč sočasno pojavi kot prihodek proračuna ter pokojninske in zdravstvene blagajne, objektivno pa lahko zaradi teh dodatnih prejemkov pričakujemo tudi večjo potrošnjo prejemnikov višjih plač ter s tem višje davke na potrošnjo (DDV) in več prihodkov in davkov v celotni proizvodni verigi. Bruseljska projekcija temelji na fiksno ocenjenih javnofinančnih prihodkih, čeprav se ti močno  spreminjajo tudi z višino izdatkov – vsaj v tem delu so bruseljske ocene našega primanjkljaja zgrešene.

Evropska komisija naj bi bila zaskrbljena tudi zaradi visokih obrestnih obremenitev slovenskega proračuna. V medijih smo lahko prebrali, kako »so obresti že danes veliko breme za javne finance, kljub rekordno nizkim obrestnim meram, in da se položaj utegne zaplesti, ko se bodo obrestne mere zopet zvišale«. Izdatki naše države za obresti so v letošnjem letu resda visoki in bodo visoki tudi še nekaj let, to pa zato, ker jih plačujemo na obveznice, izdane v času visokih obrestnih mer, in današnje nižje obrestne mere na to veliko ne vplivajo. Vsekakor pa trenutno ugodnejši pogoji zadolževanja vplivajo na obrestne mere novo izdanih obveznic, torej na tiste obveznice, ki jih je naša država izdala lani, letos in ki jih bo izdala v naslednjem letu ali dveh. S tem novim zadolževanjem si bo Slovenija po predvidevanju ekonomistov občutno znižala obrestne izdatke tam nekje po letu 2019. Potencialno je seveda mogoč ponoven dvig obrestnih mer, vendar pa bo to na slovenske javne finance vplivalo šele čez kar precej let, ne pa že v prihodnjih letih. Skratka, izdatki za obresti nikakor ne bi smeli biti razlog za uvrstitev Slovenije med javnofinančno tvegane države. Kaj pa argument, da je Slovenija danes bistveno bolj zadolžena, kot je bila pred krizo, in da ima zato na razpolago manj manevrskega prostora kot nekoč? Res je, da je slovenski javni dolg v letu 2008 znašal samo 20 odstotkov BDP-ja, danes pa znaša 80 odstotkov, toda dejansko je bila Slovenija ob začetku krize zadolžena bolj, kot je danes, le da je bil dolg takrat lociran pri bankah in podjetjih, danes pa je lociran na ravni države. A vsebinsko gre na koncu v obeh primerih za dolg države. Ne pozabimo, da smo banke iz težav reševali z javnim in ne z zasebnim denarjem.

Neto zadolžitev Slovenije (to je dolg vseh rezidentov Slovenije do tujine minus vse njihove finančne naložbe v tujini) se je od leta 2008 znižala za štiri milijarde evrov (da ne omenjamo, da smo od takrat tujini plačali dodatnih 8,7 milijarde obresti, dividend ter drugih izdatkov od kapitala) in trenutno imajo vsi rezidenti Slovenije v tujini že približno toliko finančnega premoženja, kot znaša ves slovenski dolg do tujine. Pomenljiv je tudi podatek, da znašajo obveznosti gospodarstva do bank le še 15 milijard evrov (leta 2008 so znašale 30 milijard), od tega so samo kakšne tri do štiri milijarde v problematičnih podjetjih, za kar pa imajo banke že oblikovane ustrezne rezervacije. V slovenskih bilancah ni ne borznega ne nepremičninskega balona. To seveda ne pomeni, da tveganj ni. Dejstvo pa je, da so slovenske strukture danes bistveno trdnejše in robustnejše, kot so bile na vrhuncu gospodarske krize. Ustvarjanje panike je zato neupravičeno.

Ekonomist Velimir Bole je v aprilski številki Gospodarskih gibanj, publikaciji, ki jo izdaja ekonomski inštitut EIPF, objavil obsežen članek, v katerem je dokazal, da so ocene, ki jih proizvaja evropska komisija o stanju v gospodarstvu posameznih članic, povsem napačne. Problem takšnih napačnih ocen je, da vodijo v napačno gospodarsko politiko, takšno, ki stanje v državi še poslabša, namesto da bi ga izboljšala. »Škoda zaradi napačnih ocen evropske komisije po letu 2005, od kar je Slovenija članica EU, je bila ogromna. Pa ne samo za Slovenijo, ampak tudi za večino drugih članic, še posebej majhnih in novih. Tudi posledice čudnih signalov ključnih indikatorjev evropskega fiskalnega okvirja – ocene potencialnega produkta, produktne vrzeli in strukturnega primanjkljaja, ki jih je evropska komisija objavila zdaj, so lahko zelo škodljive, če jih bomo vzeli zares. Da jih bomo vzeli zares, že kažejo pozivi k varčevanju, ki v glavnem temeljijo na slepi veri v vse, kar rečejo v Bruslju,« opozarja ekonomist Jože Mencinger.

»Kako nezanesljive so ocene potencialnega produkta in iz njega ocenjenega strukturnega deficita, s katerimi nam evropska komisija sporoča, kakšna mora biti gospodarska politika, najbolje kažejo razlike med napovedanimi stanji v gospodarstvu in tem, kar se dejansko zgodi. Zakaj je tako, je sicer razumljivo.« K napačnim ocenam nekaj prispevajo napačni podatki, največ pa metodologija ocenjevanja. »Napake je mogoče odkriti šele čez nekaj let, po reviziji podatkov, ko svetovalci že ‘pozabijo’ na svoje zapovedi državam članicam. Te praviloma v strahospoštovanju do institucij ali zaradi pomanjkanja znanja prej sploh niso reagirale in pa so bolj ali manj poslušno naredile, kar so jim naročili.« Prav Boletov članek v Gospodarskih gibanjih je nekdanjega ministra za finance Dušana Mramorja spodbudil k temu, da je o rezultatih Boletove raziskave obvestil nemškega finančnega ministra Schäubla, in ta mu je dal prav. Evropska komisija je Sloveniji glede zahtevanega strukturnega napora letos sicer nekoliko popustila, a zatem se je vrnila k utečenim vzorcem. »Kazalo je že, da bodo pod pritiskom več finančnih ministrov v evropski komisiji začeli razmišljati o škodi, ki jo povzročajo z nesmiselnimi strukturnimi primanjkljaji in ‘zlatimi pravili’ za usmerjanje gospodarske politike članic. Toda vse skupaj je zamrlo in evropska komisija se še naprej igra z usodami milijonov državljanov EU,« pravi Mencinger. Upa, da bo Slovenija vendarle zbrala pogum in se bo po zgledu Italije uprla zgrešenim naukom Bruslja. »Kajti če jih bomo vzeli zares, bomo zaustavili trenutno dobra gibanja, ki so se začela, ko smo malo pozabili na ZUJF.« Slovenija lahko servilno sledi diktatu. Toda zavedati se moramo, poudarja Mencinger, da nas nobeno varčevanje ne more rešiti pred novo finančno krizo, ki jo v Evropi ustvarja kar sama Evropska centralna banka s tem, ko na mesec ustvari 80 milijard primarnega denarja, ki se seli na kapitalske trge in napihuje nov finančni balon.