V bran velekapitalu

Pričakovali bi, da bodo državni organi varovali interese malih vlagateljev, ne da izpolnjujejo pričakovanja finančnih posrednikov. A pravila so pri nas postavljena na glavo. Namesto da bi ministrstvo za finance in Agencija za trg vrednostnih papirjev varovala vlagatelje pred visokimi stroški odpiranja in vodenja trgovalnih računov, na katere je treba do konca leta prenesti delnice iz centralne Klirinško-depotne družbe, sta se postavila v bran borznoposredniških hiš.

Državni zbor je sicer na pobudo Združene levice soglasno sprejel avtentično razlago 48. člena zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih, s čimer je strošek vodenja trgovalnega računa in nadomestila za vzdrževanje stanja na računu omejil na največ 0,5 odstotka povprečne vrednosti delnic na računu. Toda mogoče je, da bo ustavno sodišče to omejitev preprečilo. Namreč, še preden so poslanci sprejeli avtentično razlago, so tri borznoposredniške hiše (Alta Invest, Ilirika in GBD BPD) in državna banka NLB na ustavno sodišče vložile zahtevo po ustavni presoji dela zakona in po začasnem zadržanju izvajanja avtentične razlage. Trdijo, da gre pri omejevanju višine nadomestil za grob poseg na prosti trg. Če bo obveljala avtentična razlaga, borznoposredniške hiše in banke pri številnih strankah (tistih, ki imajo portfelje manjše vrednosti) ne bodo več mogle pokrivati vseh stroškov, ki jih imajo z vodenjem računov teh strank.

Opozarjajo še, da bi bile domače borznoposredniške hiše in banke postavljene v slabši položaj kot tuji ponudniki investicijskih storitev in poslov, za katere zakonska omejitev stroškov vodenja računov ne velja. »Treba se je zavedati, da v Evropski uniji obstaja prosti trg izvajanja teh storitev in da se cene oblikujejo po tržnih načelih. Pri tem višine nadomestil pri bankah in borznoposredniških družbah ni mogoče kar pavšalno omejiti,« pravijo pobudniki ustavne presoje.

Da je omejitev stroškov vodenja trgovalnih računov v nasprotju z načeli prostega trga, trdi tudi ministrstvo za finance, ki se je v tej zgodbi odkrito postavilo na stran borznih posrednikov, namesto na stran malih vlagateljev. Pred kratkim pa se je na stran borznih posrednikov postavila še Agencija za trg vrednostnih papirjev. Opozarja na tveganje, da bi borznoposredniške hiše in banke zato, ker ne bi več zmogle pokrivati stroškov vodenja računov, začele zavračati manjše vlagatelje oziroma bi razveljavile že sklenjene pogodbe. Vlagatelje svari, da bodo stroški, ki jih bodo morali nositi s pristopom h kateri od alternativnih shem, lahko precej višji, kot pa so tisti, ki jih za podobne, a varnejše rešitve zagotavljajo banke in borznoposredniške družbe, saj so te pod nadzorom agencije.

Čeprav se zdi, da je omejitev stroškov vodenja trgovalnih računov v nasprotju s tržnimi načeli, je treba vedeti, da to ni prvi primer omejitve cen. Upajmo, da vsaj ustavni sodniki (če bodo ta primer sploh vzeli v presojo) prostega trga in konkurenčnosti ne bodo enačili s plenjenjem potrošnikov.