Velika rošada

V članku Jureta Trampuša „Velika rošada“ (namreč na ustavnem sodišču) že njegov podnaslov pokaže na precejšnjo miselno (konceptualno) zmedo, ki se te dni na veliko razširja po naših medijih ob tem vprašanju. Ta podnaslov pravi: „Izbira novih ustavnih sodnikov ne bi smela biti politična, pa četudi gre za najpomembnejšo politično odločitev tega trenutka“. Razumi, kdor moreš: politična odločitev ne bi smela biti politična? Enako miselno zadrego izraža izpostavljeni poudarek iz članka: „Ustavno sodišče se je v zadnjih letih, ne samo po svoji krivdi ..., začelo spreminjati v politični organ.“ Če bi pisalo „v pristranski politični organ“ in „izbira ne bi smela biti pristransko politična“, se seveda ne bi bilo težko strinjati - tako pa je treba ugovarjati.

Kdor je šele v zadnjih letih začel opažati, da je tudi naše ustavno sodišče - kot vsa po svetu - že po svoji zamisli in ustavni postavitvi (tudi) eminentno političen organ, tako po nekaterih funkcijah (razveljavljanje zakonov in druge) kot po načinu izvolitve, le da tudi politične spore rešuje po kriterijih ustavnega prava in ne po kriterijih dnevne politike - kdor šele zdaj to opaža, je pač malo v zamudi z razumevanjem ustave sodobne demokratične države.

Z zaključkom članka se seveda strinjam - da „strankarski vojščaki na ustavno sodišče ne sodijo“ (npr. dr. Klemen Jaklič) in da svetovni nazor sodnika „ne sme biti edini ali odločujoči dejavnik pri odločanju“. Toda, kot dobro vedo vsi poznavalci ustavnega sodstva po svetu, so vprašanja, kjer je - ceteris paribus (tukaj v smislu: kjer so drugi argumenti za in proti izenačeni) - potem prav svetovnonazorska (ali ideološka, kot pravijo Američani) usmerjenost večine ustavnih sodnikov odločilna. Splav je v ZDA dovoljen, ker je bilo leta 1973, ko je o ustavnosti splava odločalo vrhovno sodišče, v njem precej več liberalnih kot konservativnih sodnikov - in je dovoljen še danes, ker so znali takrat to svojo odločitev tako dobro ustavnopravno utemeljiti, da tudi kasnejše (rahle) konservativne večine vse do danes te argumentacije še niso uspele ovreči ali bistveno omajati. To drugo pa kaže, kako izredno pomembna je tudi vrhunska strokovna argumentacija odločitve, ne le to, kakšna ideološka večina jo je izglasovala.

Seveda „svetovni nazor nima nič s poštenjem in strokovnostjo“, kot pravi avtor, a kadar je (resda redko, a v zelo pomembnih vprašanjih) prav od svetovnega nazora sodnikov odvisno, ali bo neko (v velikem delu družbe zagovarjano in v drugem velikem delu družbe zavračano) človeško ravnanje spoznano za ustavno dopustno ali nedopustno (ker ustavno besedilo tega nedvoumno ne razrešuje), potem pa postane izjemno pomembno, ali je ustavno sodišče v tem pogledu sestavljeno enakopravno in nazorsko uravnoteženo ali ne.

In naj še tu ponovim svoje nasprotovanje popreproščenim pojmovanjem, da je pravo nekaj „čistega“, od politike in vrednot „neomadeževanega“ - in da so problem le politično in nazorsko (torej tudi vrednotno!) „omadeževani“ sodniki. Pa je seveda že pravo sámo kot normativni red politično in vrednotno „omadeževano“, saj zakone sprejemajo parlamenti kot izrazito politični organi - in tudi sojenje po teh zakonih mora seveda spoštovati to njihovo politično-vrednotno določeno vsebino, le dodatne diskriminacije vanjo ne sme vnašati. Primarna „diskriminacija“ (v smislu privilegiranja lastnikov nasproti nelastnikom, upnikov nasproti dolžnikom, bogatih nasproti revnim, državljanov nasproti tujcem itd.) je namreč - v skladu z vrednotnim sistemom kapitalistične družbene ureditve - vgrajena že v sam naš sedanji pravni red. Seveda postopno z vedno močnejšimi varovalkami v prid šibkejših (da se ti ne bi bili prisiljeni zateči v revolucijo proti sistemu!), a temeljna „diskriminacija“ (varstvo obstoječe družbene ureditve) vendarle ostaja bistvo pravnega reda. Ustavno sodišče je tu samo vrh piramide, kjer nazorsko-politična opredeljenost sodnikov samo še nekoliko bolj izrazito pride do veljave kot pri drugih sodiščih.