Priseljenci proti priseljencem

Najbrž je znano, da je Amerika, dežela tako imenovane demokracije in svobode odločanja »melting pot« ali talilni lonec narodov in da je z odpiranjem vrat mnogim raznolikim kulturam omogočila razvoj in blaginjo, kakršno ima še danes in postala najmočnejša in najbogatejša država na svetu. Trenutno najbrž ne more biti vzor humanosti, čeprav si vsaj 60 milijonov ljudi predstavlja svojo državo kot deželo enakopravnosti in enakih možnosti ne glede na raso, veroizpoved, spolno usmerjenost, zmožnosti take ali drugačne, skratka deželo brez nasilja s humano, socialno politiko.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Najbrž je znano, da je Amerika, dežela tako imenovane demokracije in svobode odločanja »melting pot« ali talilni lonec narodov in da je z odpiranjem vrat mnogim raznolikim kulturam omogočila razvoj in blaginjo, kakršno ima še danes in postala najmočnejša in najbogatejša država na svetu. Trenutno najbrž ne more biti vzor humanosti, čeprav si vsaj 60 milijonov ljudi predstavlja svojo državo kot deželo enakopravnosti in enakih možnosti ne glede na raso, veroizpoved, spolno usmerjenost, zmožnosti take ali drugačne, skratka deželo brez nasilja s humano, socialno politiko.

Slovenija naj bi bila prijazna, socialno usmerjena država, domovina mnogim, ki niso bili ravno čisti Slovenci krščanske vere, prav tako kot je sprejemala tujce, so državo zapuščali tudi Slovenci mnogokrat zaradi vojne in zapuščajo jo še danes, sicer ne zaradi vojne, ampak iz vsem znanih vzrokov. V času miru in blaginje si najbrž težko predstavljamo, kakšno eksistencialno grozo sproži ubijanje, mučenje, preganjanje, ne predstavljamo si, kako je bežati materi z otroki, kako mati doživlja smrt lastnih otrok in kako ta mati, ki ji je uspelo rešiti vsaj enega svojih otrok, ne more razumeti, da jo neka druga mati v deželi miru in blaginje sprejme sovražno, kot da materinska čustva niso enako močna povsod po svetu, ne glede na jezik, vero, raso, navade. In ljudje, ki so otopeli od svoje lastne majhnosti in navidezne ogroženosti, izrabljajo ravno najranljivejši del družbe, t.i. »naše otroke«, ki da so ogroženi!?

Pred čim in kom jih pravzaprav želite ščititi? Pred njihovimi vrstniki, ki se ravno tako radi igrajo in zabavajo ali pred njihovimi materami, ki so otopele od strašnega trpljenja in izpostavljene sovražnim pogledom? Kdo smo pravzaprav mi, da odločamo in določamo kaj je dobro, kaj slabo, komu bomo priznali in komu odrekli osnovno človekovo pravico do dostojnega življenja, po kakšnih merilih odločate in določate, kdo je več in kdo je manj vreden in s kakšnim argumentom se lahko postavljate nad druge ljudi? Najbrž ne bo vera tisto merilo, ki določa stopnjo človeške ljubezni do drugega, kajti če je to vera, bi se morali vprašati, kakšne so vrednote te vere in koliko ljudi v dolgi zgodovini je bilo mučenih in ubitih v imenu vere. Kot uči krščanstvo ..«naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha..«, kajti t.i. imenovani greh ali nehumano dejanje je odrekanje človečnosti človeku! In morda se je človek zmotil, ni ugriznil jabolka z drevesa spoznanja, temveč z drevesa zla.

In ko že v strahu opozarjate, kako so ogroženi naši otroci; delam z mladimi, vsak dan in že leta in mladi, ki odraščajo in se razvijajo v kritično misleča bitja ne želijo živeti v svetu sovraštva, ne želijo doživeti vojne in nasilja in so zagotovo odprti in tolerantni ljudje, ki so pripravljeni sprejemati drugačne in prisluhniti njihovim zgodbam, ki jim morda lahko razširijo ozkost klavstrofobičnega okolja, kar naše okolje trenutno zagotovo postaja. S svojim zgledom, torej s sovražnostjo namesto s humanostjo, s temo namesto s spoznanjem jim starši določamo svet in morda se vprašajmo, če nismo ravno mi tisti, ki svojim otrokom tlakujemo svet sovražnosti in ki jih ogrožamo.

In ne pozabimo, če ne bi bilo humanih ljudi v svetu, danes najbrž ne bi poznali teorije relativnosti, ne bi brali«Čarobne gore«, kajti tako Albert Einstein kot tudi Thomas Mann sta bila imigranta, begunca, ki ju je Amerika sprejela z odprtimi rokami, le da je bila Amerika mnogo večja od Slovenije, tudi v prenesenem pomenu.

Kot zaključek in moja želja in želja mojih tolerantnih otrok; v mojem imenu ne dovolim širiti sovražnosti do ljudi, ki so drugačni od mene, ker verjamem v človečnost, v vrednote humanizma, ker verjamem v sprejemanje vseh oblik življenja. In ni merila, ki bi me določal, da sem boljša od drugih!

Nasprotujem vsakršnim t.i. »civilnim iniciativam« (kjer je beseda »civilno« zlorabljena), ki izrabljajo t.i. »naše otroke« brez trdnih argumentov in poskušajo vplivati predvsem na čustva in ne na razum.

In ker drugače razmišljam in sem del tako razmišljujoče manjšine, bi me bilo dobro izseliti iz okolja, kjer ogrožam varnost mikro sveta kot je to KRAJEVNA SKUPNOST. Raje sem imigrant v prijaznem okolju različnih provinjenc, kot čista Slovenka v sovražnem, ksenofobnem okolju – sem le del človeštva.

In še za konec citat Amosa Oza, priznanega literata, enega od bežečih Židov, ki ga k sreči antisemiti niso ubili: »Svoboda odločanja je, da življenje preživiš buden, ali pa v nekakšnem somraku«. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.