Davek na internet? Resnično?

Poskus reševanja tiskanih medijev in obdavčitev Googla in Facebooka 

Slovenski tiskani mediji so v krizi. Hkrati zaradi različnih vzrokov raziskovalno, kakovostno novinarstvo izgublja vire financiranja, država pa išče načine, kako to težavo rešiti. Kakovostni in kritični mediji niso pomembni zgolj za novinarstvo, temveč tudi za širšo družbo, demokracijo, izobraževanje, nadzor oblasti. Kriza tiskanih medijev je posledica pretirane komercializacije, tabloidizacije medijskih vsebin, pa tudi pojavitve spleta in brezplačnih spletnih novic. Do danes nismo dobili učinkovitega modela, ki bi ta trg reguliral in hkrati omogočal sobivanje spletnih in tiskanih medijev, ne da bi posegal v svobodo interneta ali drugih medijev.

Predlog uvedbe prispevka, ki bi ga plačevali spletni ponudniki, je naletel na številne kritike digitalne skupnosti, saj je bil predstavljen kot »davek na internet«. Na ministrstvu za kulturo pa pravijo, da gre zgolj za »za prispevek k medijski pluralizaciji«. Ta sodi v predlog Strategije Republike Slovenije na področju medijev 2017–2025 in je po mnenju ministrstva ena od mogočih rešitev, s katerimi bi lahko ustavili zmanjševanje medijskega pluralizma. Medijska strategija ima sicer tudi minuse, pri nekaterih točkah manjka predvsem natančnost, v besedilu pa se pojavi nekaj napačnih definicij, na kar so opozorili na zavodu za digitalno družbo Digitas in dodali, da to kaže na nepoznavanje področja. Tudi v Piratski stranki menijo, da je medijska strategija pomanjkljiva, nesistemska, nedoločena, celo protirazvojna … A nekako bo treba najti soglasje in prisiliti največje svetovne oglaševalce, da bi delček oglaševalskega kolača prepustili Sloveniji. Navsezadnje dobiček kujejo tudi s slovenskimi uporabniki.

Kaj nova medijska strategija na tem področju predvideva? Operaterji, ki ponujajo dostop do interneta, bi del svojega prispevka namenili za tiste medije, ki so zaradi njihove »ponudbe« ogroženi. Kot so napisali na ministrstvu: »Ta prispevek ne bo obremenil uporabnikov, ki prek spleta dostopajo do vsebin ali ponujajo lastne vsebine, temveč zgolj lastnike oziroma upravljavce platform, ki ponujajo medijske vsebine, torej informativne, AV, glasbene ter druge primerljive vsebine in oglase.« Poleg tega naj bi se Slovenija po zgledu nekaterih držav EU dogovorila z največjimi svetovnimi posredniki oglasov, kot sta Google in Facebook, ki pri nas ne plačujeta davka, da del dobička, ki ga ustvarita z oglaševanjem v naši državi, nakazujeta v sklad za medije.

Podoben predlog, ki pa ni bil nikoli uresničen, je pred leti krožil v glasbeni industriji, saj je ta zaradi možnosti piratskega presnemavanja in razširjanja skladb prek spleta doživela občutno zmanjšanje prodaje cedejev. Del dobička od prodaje praznih cedejev naj bi se namenil izvajalcem in izdajateljem glasbe (založbam).

Ali bi se denar, zbran od spletnih ponudnikov, potem delil pravično, je drugo vprašanje. Država bi se te problematike lahko lotila tudi drugače, izboljšala in okrepila bi delovanje medijskega sklada, hkrati pa bi lahko po zgledu Finske dostop do širokopasovnega interneta razglasila za ustavno pravico.