Kult zadnje noge

B & B Klinec
Plešivo 51b,
Dobrovo v Brdih
Tel.: 041 359 253;
brez rezervacije raje ne poskušaj
Uroš in Nejka kuhata, nalivata in strežeta ob petkih za večerjo, ob sobotah za kosilo in večerjo ter ob nedeljah za kosilo.

Ambient: prijetna, stajliš opremljena haciendica z izjemnim razgledom in številnimi umetniškimi artefakti

Napitki: premišljeno in odločno kurirana zbirka predvsem briških (z obeh strani meje), predvsem maceriranih vin

Dostopnost: do Medane in Plešivega boš že nekako našel, kasneje pa glej kažipote ali koga pobaraj; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino: 
domači pršut
račje bedro
v kolutu sira pripravljeni špageti

Ne tako fino: 
gosja pašteta

Za popolno prepustitev je vsak član triglave ekspedicije prispeval 66 evrov, od tega 50 za jedi in 16 za vina.

»Če bo tako kot pri Sutorjih, ko smo namesto enega dobili dva dobra vinarja, potem sem za delitev družinskih celic,« je načelno podporo delitvi bratov Klinec na dve ločeni gostinski entiteti na seji Konzumovega sektorskega odbora za severno Primorsko že pred kakšnim letom izrazil njegov predsednik. A načelnost v takšnem primeru ni dovolj in prejšnji teden je končno padla odločitev, da s seznama odstranimo ta presojevalni zaostanek in zavijugamo na Plešivo, kjer bi – ako ne bi prišli na novembrsko večerjo – s terase Klinčevega tamlajšega in njegove soproge zagotovo videli daleč tja proti Jadranu. Pa nič ne de, tudi vedute z zunaj zakurjenim ognjiščem, z v zorilnici visečimi pršuti velikani (največji med njimi je na začetku petletnega procesa sušenja tehtal 39 kg!) in v jedilnico postavljenimi na slikarskih kolonijah pobarvanimi velikimi flašami in krožniki so ekspedicijo spravile v dobro voljo.

Glede na videno in na prešerno razpoloženje, ki je že vladalo v majhni jedilnici, se nam je zdelo čisto v redu preložiti breme odločanja o tem, kaj bomo jedli in pili, na hrbte domačinov in po požirku peneče se rebule smo urno pospravili na roko narezane rezine izjemnega, mehkega, sočnega triletnega pršuta, si iz mlete govedine, jajčne kreme in vulkanske soli zmešali tatarca ter pomazali s kakijevo kremo postreženo, a nekoliko slabokrvno gosjo pašteto. Da se tu natakajo predvsem briška vina, je jasno (palce dvigujemo za Edijevo malvazijo, Terpinov macerirani sivi pinot in po 13 letih od trgatve izjemni Nandov rdeči evgen), tako kot je bilo glede na sezono pričakovati kakšno bučno juho. Nismo pa bili pripravljeni, da bo tako dobra – ravno prav gosta, žametna, pomešana s celimi kostanji, potresena z dimljeno skuto in pokapljana z malo bučnega olja. Še bolj spektakularna je bila pašta: gazda Uroš se je loti tako, da na tri četrt kuhane kvadratne špagete nekaj minut meša v izdolbenem hlebcu parmezana; ta pašto opremi s kremasto omako, ki jo nato do perfekcije loči le še nekaj tankih rezin bele gomoljike. Frajerska zamisel, popolna izvedba! Ta domišljena pašta na belo je zavolj izjemnosti zasenčila v nadaljevanju postrežene mehke njokce z močnim in s temno čokolado nadgrajenim ragujem iz dodobra zmehčanih govejih ličnic, ki pa je bil vendarle malo preveč zalit z oljem. Tudi pri glavnih dveh jedeh je imel odlično pripravljen stejk s pečenim krompirjem in treviškim radičem smolo, da je bilo na vzporedni krožnik položeno izjemno, počasi in zanesljivo zmehčano in s hrustljavo zapečeno kožo opremljeno račje bedro s kremastim zelena-krompir-maslo pirejem in nežno kuhano drobno hruško.

Uroševo sukanje za štedilnikom, ki je tu v svrho pristnega stika med domačimi in gosti postavljen kar v jedilnico, se je končalo z modernim trendom sledečo lešnikovo čokoladno tortico (brez moke, nerafinirani sladkor & co), naše poročilo pa z veselo ugotovitvijo, da nam je rodbina Klinec dala še eno odlično gastronomsko postojanko.