Vzpon skrajne desnice: Kar je bilo leta 2014 grozno, je zdaj veliko bolj nevarno

Razumljivo je, da spletno gibanje Gamergate večine ljudi ni zanimalo. Zasnovano je bilo prek twitterja leta 2014. Širilo se je s sovraštvom, čeprav so mnogi, ki so bili povezani z njim, zanikali, da je njegov problem nadlegovanje ali so trdili, da je to neugoden stranski učinek. Ljudje Gamergate niso podpirali zaradi širjenja sovraštva, ampak zato, ker jim je bila vzeta volilna pravica, se počutijo prezrte, hočejo videti sistemske spremembe.

Enako kot za Gamergate velja za skrajno desničarsko spletno gibanje »alt-right«. Podobnosti niso naključne, v Guardianu ugotavlja Matt Lees. Kulturna vojna, ki se je začela pri spletnih videoigrah, ima zdaj visokega predstavnika v beli hiši. Ne smemo pozabiti, da je Gamergate bilo spletno gibanje, ki je bilo vzpostavljeno zato, ker je en človek hotel kaznovati svoje nekdanje dekle. Njegov glavni dosežek je bil nadlegovanje veliko naprednih ljudi, zlasti žensk do točke, ko se niso več počutili varne ali so začeli razmišljati, da bodo zapustili poklic. Deležni so bili groženj s smrtjo, groženj s posilstvom, objav osebnih informacij.

Gamergate so mnogi sprejeli, ker so bili prepričani, da v celoti ustreza njihovim idealom, hkrati pa nihče ni hotel biti povezan z zlorabami, ki so bile storjene v imenu gibanja. Znani podporniki na twitterju so razvili vrsto zločestih retoričnih trditev, s katerimi so se distancirali od groženj ženskam in manjšinam, kot je, da tarče lažejo ali pretiravajo. Razvili so jezik zavračanja in omalovaževanja. Tudi, ko je bila zloraba potrjena, so pogosto trdili, da so bili zlorabljeni tudi tisti, ki so zlorabljali. Te tehnike, skovane v okviru gibanja Gamergate so postale na spletu standardno orodje glasov skrajne desnice.

Odziv medijev na Gamergate je bil leta 2014 pogosto šibek ali preveč previden, nekateri so »predstavljali obe strani«, da bi ljudi prepričali, da to, da se povezujejo s skupino, ki širi sovraštvo, ne pomeni, da so odgovorni za to sovraštvo. V letu 2016 so izdaje konservativnih medijev, kot je Breitbart, dobile zaupanje javnosti s tem, da označujejo tradicionalne vire informacij kot prevzetne in vzvišene. V letu 2014 so zvezdniki videoiger na portalu YouTube, prek katerega so poskušali priti v stik s skupnostmi za spletne videoigre, vire tradicionalnih medijev brezsramno označili za skorumpirane. Vse, kar gledamo danes, ima svoj izvor v letu 2014, opozarja Matt Lees.

Močne vzporednice med Gamergate in političnimi razmerami letos ne bi smele biti presenečenje. V obeh primerih gre za širjenje vpliva strank, ki vidijo le svoj lastni interes, hkrati pa zmanjšujejo pomen zlobe, ki jo širijo. Breitbart je leta 2014 izkoristil priložnost, da je izkoristil nevednost in jezo nezadovoljnih mladih belih moških, v letu 2016 je podpiral kampanjo Donalda Trumpa.

Breitbartove želje po neposrednem vplivu na politiko segajo tudi v Evropo do Marine Le Pen, voditeljice skrajne desničarske stranke Nacionalna fronta v Franciji, v Veliki Britaniji je nekdanji odgovorni urednik Steve Bannon, ki je od avgusta vodil Trumpovo predvolilno kampanjo, za vodjo britanske pisarne Breitbarta imenoval člana evrospetične skrajne desničarske stranke UKIP.

Breitbartovih ljudi dolgo nihče ni jemal resno. Milo Yiannopoulos je bil še posebej videti tak oportunist, da ni bilo pričakovati, da bo lahko kdaj postal slaven. Je osramočen novinar in podjetnik, ki je moral zaradi dolgov zapreti svojo tehnološko stran The Kernel, zaposlene pa je odslovil brez plač. Potem je nekaj let prek twitterja širil svoja protifeministična stališča in stališča proti eliti.

Glavna moč Gamergata je bila, da je navidezno predstavljal levičarske ideale o izkoreninjenju korupcije v tisku, zahteve po bolj etičnih praksah, boril se je za odprtost. V tem je podoben tistim, ki podpirajo Trumpa zato, ker je obljubil, da bo naredil konec neoliberalizmu in korupciji elite.

Lepota teh gibanj proti establišmentu je, da vsak poskus osrednjih medijev, da bi razkrili prepričanja članov gibanja, uporabijo kot nov dokaz, da novinarjem ne gre zaupati in da so vzvišeni. To je izziv, s katerim se mora tisk v današnjih političnih razmerah biti pripravljen soočiti. Spopad s temi gibanji ima svojo ceno, saj nikoli ni bilo mogoče odprto poročati o Gamergate, ne da bi sprožili val zlorab prek spleta.

Gamergate ima smisel samo iz enega vidika – kot tisto, kar je italijanski pisatelj Umberto Eco imenoval »večni fašizem, to je oblika ekstremizma, za katerega je verjel, da lahko cveti vedno in povsod, fašizem, ki temelji na frustraciji in mačizmu. Temelj tega brezobličnega fašizma je neskončni konflikt, boj proti sovražniku, ki mora vedno biti označen kot neskončno močan in smešno šibek. To je bila metodologija Gamergata, ki je zdaj osnova sodobnim skrajno desničarskim gibanjem.

Ne vemo, kam to vodi, a vztrajanje pri tem, da probleme na spletu pometamo pod preprogo kot »nerealne«, kot nekaj, kar lahko izključimo, je vse bolj napačno. V letu 2016 smo se soočili s svetom, v katerem je bila naša realnost namerno manipulirana z lažnimi novicami, spornimi algoritmi, zavajajočimi kampanjami na socialnih omrežjih. Večina ljudi, ki so volili za Trumpa, nikoli ne bo pripravljena prevzeti odgovornosti za njegovo rasistično, totalitarno politiko, so pa uporabni kot krinka in legitimizacija za tiste, ki od Trumpa zahtevajo najslabše. Trump sam lahko zavrača »alt-right«, a s svojo retoriko jim je pomagal, da se čutijo legitimne.

Ugledni kritiki Trumpove administracije se morajo učiti od Gamergate. Pripravljeni morajo biti na zlorabe, izmišljene kampanje, katerih namen je, da jih zlomijo, zmanjšajo njihov pomen, jih onečastijo. Obračali bodo njihove besede in koncepte, jih spreminjali, da bodo postali nesmiselni ter jih širili po forumih. Gamergate je kritike označil za cenzorje, gibanje skrajne desnice trdi, da so kritiki pravi rasisti.

Morda je bila prava lekcija Gamergata, da se mediji niso sposobni spopasti s silami, ki vodijo ta spletna gibanja. Pred dvema letoma so bile razmere grozne, zdaj so veliko bolj nevarne.