Globalna plastična juha

Morja in oceani so svetovna odlagališča plastike

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) je od že nekaj dni na ogled razstava »Končna postaja: Morje?«, ki tematizira plastične odpadke – njihov izvor, (ne)smisel, življenjsko dobo in končno tudi »življenje po življenju« biološko nerazgradljive plastike. Vedno več plastičnih izdelkov naposled pristane v morjih in oceanih. V središču postavitve razstave je inštalacija plastičnih naplavin iz svetovnih morij, ki simbolizira ekološko katastrofo, ki jo prinaša plastika v morjih. Sicer pa so eksponati razstave iz Baltskega in Severnega morja ter Havajev. Razstavo organizira Muzej za oblikovanje Zürich in je pri nas na ogled po gostovanju v več kot 17 mestih po celem svetu.

Razstava, ki bo na ogled do 23. aprila, osvetljuje poguben vpliv odlaganja plastike v morja na okolje, živalstvo in človeštvo. Ob tem so predstavljene tudi najbolj razširjene vrste plastike, izpostavljena so vprašanja o porabi, življenjskem ciklu in zdravstvenih tveganji ter končno tudi lokalna in mednarodna prizadevanja pri iskanju možnih rešitev za zmanjšanje obsega uporabe, recikliranja …

Plastika je v širšo uporabo prešla že z začetkom 20. stoletja, po drugi svetovni vojni pa je njena uporaba doživela razcvet. Kot poceni in za obdelavo preprost material je kaj kmalu prodrla v vse pore življenja. »Naš vsakdan je poln plastike«, so zapisali v muzeju, njena uporaba se je po poročilu Svetovnega ekonomskega foruma iz začetka tega leta v zadnjih 50-ih letih povečala za kar 20-krat, v letu 1964 so na leto izdelali 15 milijonov ton plastike, v letu 2014 pa 311 milijonov ton. V naslednjih 20-ih letih se bo poraba še podvojila, do leta 2050 pa potrojila.

Ob tako ogromni produkciji plastike je eden izmed velikih problemov ravno pravilno odlaganje in ponovna uporaba. Vsako leto v morjih in oceanih pristane vsaj 8 milijonov ton plastike – to pomeni enako, kot da bi vsako minuto v morja odvrgli vsebino enega tovornjaka za smeti. Če bomo sledili temu trendu bo do 2030 v morja in oceane odvrženo za dva tovornjaka plastike na minuto, do 2050 pa za štiri tovornjake plastike. Čez slabih 10 let naj bi razmerje med plastiko in ribami v morjih bilo ena proti tri, do 2050 pa naj bi plastika po teži ribe že prehitela.

Napovedi niso obetavne, situacija pa je zaskrbljujoča že sedaj. Koščke plastike je najti v vsakem kvadratnem metru morske vode, a jih je na površju manj kot v globinah, kjer so se na majhne delce razgrajeni plastični odpadki zaradi morskih tokov »združili« v ogromne plastične spirale, med njimi je najbolj znana Velika pacifiška zaplata odpadkov (Great Pacific Waste Patch). Pa to vseeno ni končna postaja plastike, ki pod vplivom UV sevanja, kemične degradacije in valovanja razpada na vedno manjše dele in vstopa v prehransko verigo. Na koncu lahko zaokroži vse do naših krožnikov.

Plastični izdelki so povsod okoli nas – omogočajo nam udobno življenje s poceni izdelki, po eni strani pa so lahko za okolje tudi koristni saj nizka teža plastične embalaže zmanjšuje porabo goriva v prometu, lastnosti nepredušnega pakiranja lahko dlje ohrani živila, kar zmanjšuje odmetavanje hrane in tako dalje. A odtis plastike na okolje postaja vedno bolj viden, sploh za to, ker se reciklira le dobra četrtina uporabljene plastike, velike količine pa se nenadzorovano iztekajo v okolje. Zaenkrat se velika večina predlaganih rešitev nanaša na rešitev teh dveh problemov.