Je pieteta le za »naše« ali za vse pokojne?

Dr. Spomenka Hribar, Sociologinja

9. 12. 2016  |  Mladina 49  |  Komentar

Spoštovana Zora Konjajev!

Nagovor »Spoštovana« ni le vljudnostne narave, iskreno Vas spoštujem, Vaše partizanstvo, Vas kot partizansko zdravnico! In Vaše profesionalno delo pediatrinje in neonatologinje – še posebej, ker je bila moja prvorojenka, ko je bila dojenčica, hudo bolna in sem bila z njo v Mestni otroški bolnišnici skoraj pol leta, zato vem, kaj je bolan otrok in kaj pomeni, ko ozdravi!

Ob Vašem pismu predsedniku republike Borutu Pahorju, v katerem navajate, koga vse ste v vojni izgubili, so se tudi meni utrnili spomini nanjo. Izgubili ste moža in veliko sorodnikov. Tudi sama sem izgubila skoraj vse sorodnike po očetovi in mamini strani. Oče, predvojni komunist, je za posledicami mučenja v beograjski Glavnjači umrl 2. maja 1942, ko sem imela komaj petnajst mesecev. Ob angleškem bombardiranju Beograda sem izgubila babico, teto in strica po očetovi strani, mama pa je bila hudo ranjena. Mene so kot vojno siroto premeščali po vsej Srbiji, dokler nas niso uspešno skrili v Manastiru sv. Petke pri Zaječarju, blizu bolgarske meje. Pravoslavne nune so nas, vojne sirote, branile pred Nemci in četniki in nam zagotovo rešile življenje. V koncentracijskem taborišču Dachau je umrl dedek po mamini strani, tudi predvojni komunist. Ostale smo same: stara mama po mamini strani, mama in jaz. To je bilo samotno življenje. Vsega tega se nikoli ne da pozabiti!

Z Vami delim kritičnost do arogantnosti Rimskokatoliške cerkve, »ki jo vodita pohlep po kopičenju bogastva in prevzemanje oblasti«, kakor pravite. In enako do vseh, ki danes hote poglabljajo in – še več – provocirajo sovraštvo do partizanov! Po svojih močeh skušam s pisno besedo problematizirati to njihovo početje. Vašo življenjsko izkušnjo in stališča do novih sektašev razumem, saj so podobna mojim.

Gre za so-čutenje z ljudmi, s človekom v trpljenju. Gre za spoznanje in priznanje, da se nihče ne rodi po svoji volji, si ne izbere spola, časa, naroda, v katerega se bo rodil, in da zato nihče ni absolutno kriv za svoja dejanja.

Nečesa pa vendar ne razumem! Pravite, da Vam prisotnost na pogrebu žrtev iz Hude Jame »brani obzir do žrtev«, ki jih je pretrpela Vaša družina in »ki so jih brezdušno zagrebli«. Brezdušno so zagrebli tudi žrtve v Barbarinem rovu in na drugih moriščih, po vojni! Ali priznate pieteto le do »svojih«, do sovražnikovih pa ne? V Sloveniji imajo grobove nemški in italijanski vojaki, celo svoj ograjeni del pokopališča (na Žalah). Vsa naša nesreča se je začela 6. aprila 1941 z okupacijo naše domovine; če ne bi bilo vojne, tudi bratomornega spopada med vojno ne bi bilo. Okupatorjev ne sovražimo, gostimo in »pedenamo« jih, ko pridejo k nam, sovraštva do kolaborantov pa ne moremo/nočemo pozabiti, pa četudi so že več kot sedemdeset let mrtvi! In so svoj dolg do skupnosti že plačali s smrtjo.

Pieteta do mrtvih je v duhovnem »zapisu« človeka kot bitja, ki ve za svojo končnost, za smrt. Kjer arheologi naletijo zgolj na kosti, vedo, da gre za človečnjake, kjer so zraven tudi okrasje in drugi predmeti, je jasno, da gre za grob nekega daljnega pokojnika. Posvečenost mrtvih je ena izmed štirih pravrednot človeka kot človeškega bitja, ki so starejše od vseh religij (so jih pa te kasneje povzele v svoje učenje).

Vse od Sofoklejeve Antigone, ki je na vsak način hotela pokopati brata Polinejka (izdajalca!), velja, da mora biti tudi izdajalec, torej vsak pokojnik, deležen pietetnega pokopa, saj njegovi posmrtni ostanki niso mrhovina, da bi jih vrgel v neko jamo, jih zagrebel ali pa z dinamitom prekril njihovo počivališče. Vsakdo od njih, »naših« in »njihovih«, je imel mater in očeta, morda brate in sestre, ženo, otroke in svoje sanje – potem pa nič več! Kakorkoli že ubitim sta bili odvzeti vsa mogoča prihodnost in milost naravne smrti.

In ali ste pomislili, da imajo potomci likvidiranih domobrancev in drugih sodelavcev okupatorjev podobne zadržke do partizanstva, podobno zamero, da tudi oni ne morejo pozabiti prestanega trpljenja in smrti svojih dragih – in da je ta njihova dediščina tista, na katero sovražna, desna fundamentalistična politika »cepi« svoje hotenje po maščevanju, predvsem pa po absolutni oblasti? Vi se ne morete sprijazniti s pieteto do njihovih žrtev, oni pa ne do partizanskih.

Tako se nadaljuje državljanski spor naprej – doklej?

Zapisali ste, da je sprava »možna le ob priznanju domobrancev o njihovi zablodi in obžalovanju nesreče, ki so jo povzročili domovini«. Se strinjam! Ne vem, kolikokrat sem pozvala vodstvo Rimskokatoliške cerkve, ki je med vojno »v obrambo« vere »žegnala« kolaboracijo, naj jo, kolaboracijo, obsodi – pa seveda nič od tega. Pozvala sem tudi ZZB za vrednote NOB, naj obsodi revolucijo, ki je storila toliko hudega naši domovini. Pa tudi nič od tega! Ker se ZZB za vrednote NOB ne distancira od revolucije, senca revolucionarnega nasilja pada tudi na narodnoosvobodilni boj in se »stopnjuje« v vedno bolj obsceno »sovraštvo do partizanstva«, kakor pravite. Revolucionarnega nasilja, še posebej po vojni, ni mogoče spregledati ali minimalizirati; skoraj 15 odstotkov vojnih in povojnih žrtev je bilo iz časa po osvoboditvi!

Zapisali ste, da je sprava »možna le ob priznanju domobrancev o njihovi zablodi in obžalovanju nesreče, ki so jo povzročili domovini«. Se strinjam!

Pravite, da so Vas formirale »predvsem vrednote, ki so v 2. svetovni vojni vodile Slovence in Slovenke v boj proti tujemu in njim udinjanim domačim izdajalcem«. Te vrednote so bile: domoljubje, svobodoljubje, požrtvovalnost, tovarištvo! In izdajalci se v vojni ubijajo. Toda med vojno ni šlo le za likvidiranje izdajalcev, pobijalo se je tudi iz »razrednega principa«, v korist revolucije. Med vojno, celo znotraj partizanstva, je šlo za še ene »vrednote«, ki so vodile revolucijo: oblastiželjnost za vsako ceno, sektaštvo do drugače mislečih, varanje in omalovaževanje nekomunistov (tudi bojnih sotovarišev krščanskih socialistov). »Rezultat« tega sektaštva je v Rogu in na drugih grobiščih, tudi v Barbarinem rovu. Bila sem v njem in tiste grozote ne bom nikoli pozabila.

Zato kakor resnično spoštujem Vaše partizanstvo in Vaše občutenje ob izgubi moža in toliko sorodnikov, ne morem razumeti, da ne uvidite, da je pieteta do mrtvih nedeljiva! Sorodniki po vojni pobitih kolaborantov imajo podobno ali povsem enako občutenje in čustva kako Vi ali jaz ob smrtih svojih dragih. Ker smo vsi ljudje. Si lahko predstavljate, kako je bilo njim, ko leta in leta niso vedeli, ali so njihovi svojci še živi ali ne. In kako jim je bilo, ko je bil dostop do grobišč prepovedan?

Empatija je temelj sprave. Ne gre za iskanje nekega ideološkega ali političnega ravnotežja (v smislu: »mi smo imeli prav pa vi ste tudi imeli malo prav«); ne gre za ideološko ali politično »porazdelitev« krivde, gre za so-čutenje z ljudmi, s človekom v trpljenju. Gre za spoznanje in priznanje, da se nihče ne rodi po svoji volji, si ne izbere spola, časa, naroda, v katerega se bo rodil, in da zato nihče ni absolutno kriv za svoja dejanja. To spoznanje postaja univerzalno – vedno več držav ima zakon o prepovedi smrtne kazni celo za najhujše zločine. Po vojni pa ni šlo za smrtno kazen, ampak za eksekucijo vrnjenih kolaborantov (in tudi civilistov).

Res se pridiganje ljubezni do sovražnikov pogosto izkaže za »grdo licemerje«, kakor pravite. Čeprav je v Bibliji zapisano, da je Bog ohranil maščevanje zase, sovražni toni in besede prihajajo tudi iz duhovniških ust. Toda ljudje avtonomne morale bi morali vedeti, da zamera in sovraštvo ne smeta segati onkraj smrti. Ne zaradi mrtvih, zaradi živih! Če na to »pozabimo«, sovraštvo z ene strani poraja, poganja sovraštvo na drugi strani. In potem se vrtinči ta zla spirala nazaj, v preteklost, in naprej, v prihodnost. In formira tudi naše potomce.

Seveda s temi svojimi pripombami na Vaše pismo predsedniku RS ne mislim, da bi se bili morali udeležiti pokopa posmrtnih ostankov iz Barbarinega rova! Tudi sama se ga nisem, saj sem svojo moralno dolžnost opravila pred triintridesetimi leti, ko sem takšen prekop predlagala v nekem svojem eseju.

Vaše javno pismo predsedniku Pahorju sem razumela kot kritiko njegovega prizadevanja za pokop, ki ga razumem kot »veliki prekop preteklosti«. Sama predsedniku dajem za to vse priznanje! Brez njegovega prizadevanja – pa tudi vlade in predvsem ministrice za delo, družino in socialne zadeve Anje Kopač Mrak – bi se ta prekop še ne zgodil. Pietetni odnos do vseh mrtvih pa je prvi pogoj sprave. Ne zaradi mrtvih, zaradi živih! Za nas.

S spoštovanjem!

Spomenka Hribar