Mesarsko-gostinski komplet

Telečja zarebrnica

Gostilna Lečnik
Trg svobode 4,
Ravne na Koroškem
Tel.: 02 870 56 54

Lečnikova gostilna od ponedeljka do petka obratuje od 7.30 do 22.00, ob sobotah pa od 7.00 do 22.00; ob nedeljah in praznikih počivajo.

Ambient:
ogromna, večprostorska in udobna gostilna z neposrečeno izbrano hladno osvetlitvijo

Napitki:
v vitrini se najde kakšna zanimiva flaša po zanimivi ceni (20 evrov za buteljko); Saksidov merlot in Santomasov quattro sta že taka primerka

Dostopnost:
do izgraditve tretje razvojne osi smo obsojeni na ride v Hudi luknji; na Ravnah pa se zlahka parkira; tudi za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
kvočevi nudlni

Ne tako fino:
glavne mesne jedi

Mesnine s koroško skuto stanejo 5, juhe so po 3, rebrca 7, telečja zarebrnica 11, tristogramski stejk 14, kvočevi nudlni pa 4 evre.

»Mogoče se mu je pa za malo zdelo, da bi bil Kuhar, če je bil pisatelj? To so vendar bili nekoliko drugačni časi,« je o Lovrotovi odločitvi za Prežihovega Voranca med vožnjo mimo Kotelj, ko smo bili že skoraj pri koncu kar nekaj časa trajajočega ovinkarjenja proti Ravnam na Koroškem, pomodroval zapisnikar tokratne Konzumove trojke. A ne glede na Vorančev odmik od Kuharije smo se v gostilni koroškega mesarskega prvaka – za kar s štirimi mesnicami v regiji velja Lečnik – nadejali dobre košte.

Večgeneracijsko izročilo je Lečnikovo postojanko naredilo ne le za mesarsko institucijo, ampak tudi za gostinsko in marsikateri Korošec za edino pravo izvedbo tatarca priznava Lečnikovo silno fino mleto različico, ki z nedolžno svetlorožnato barvo jedcu sugerira blagost, a ga nato vseeno kar odločno opali po jeziku. Od na oval zloženih mesarskih produktov nam je bila všeč še domačijska, lepo začinjena pašteta, prelita s centimetrsko plastjo aspika, veseli pa smo bili tudi v lepo rulado zrolanega suhega damjakovega vratu, z bučnim oljem prelite skute in hardkorovskega koroškega blago kislega rženega kruha. Če k negovanju koroške tradicije prištejemo še kvočeve nudlne – s suhimi hruškami polnjene testenine, ki jih je bralstvu nizkonakladnika in obiskovalstvu Odprte kuhne priljubil Škrubijev Peter –, ki so tudi pri Lečniku okusni, mehki, sočni in zabeljeni z dišečimi ocvirki, lahko povzamemo, da se tu z regijskimi koreninami spoštljivo ravna. In čeprav od gobove juhe, ajdove kaše z gobami in čemaževih njokov s parmezanom nismo pričakovali ne vem česa ( juha in kaša sta še nekako bili, njoki pa so bili trdi, premokasti in pretežki), smo veliko upov polagali v mesni oddelek. A bili razočarani: svinjska rebrca so bila trda in presušena (v fritezi pečen krompir jim ni bil v pomoč); kos rostbifa je bil namesto v stejk nerodno odrezan v nekakšen nož in žvekalne mišice izzivajoč kvader (s preveč razredčenim pirejem in škrobasto poprovo omako), pri telečji zarebrnici pa bi se lahko – če so se jo že lotili mesariti v tomahavk – potrudili do konca in jo osvobodili še tiste gmote hrbteničnih kosti. In meso malo manj prepekli.

Tako se je ob koncu zdelo, da je še največji Lečnikov hec kulinarično ukvarjanje s konopljo – iz nje skuhana kremna juha z zamolklo sivo-olivno barvo sicer ni bila ravno lepa, zato pa toliko okusnejša; in tudi z veliko, z zelenjem opremljeno, v slogu pohorske omlete postreženo palačinko z orehi, jagodami in sladoledom ni bilo nič narobe.

Jasno je, da se pri Lečniku zavedajo trendov (govedino in teletino recimo postrežejo z vizitko, na kateri je zapisano ime rejca, pri katerem je žival zrastla), da znajo poiskati in z zmernimi pribitki ponuditi zanimive flaše in da skušajo ponudbo – ne čisto brez uspeha – nadgrajevati. A naj ob tem nikar ne pozabijo svojih mesarskih korenin in malo več pozornosti in truda namenijo tudi pripravi glavnih mesnih jedi.