Jezna večina

Upor je doma v središču Varšave, v predelu ob ulici Marszałkovska, kjer še ni vse bleščavo in drago, hiše pa so ozke in nevpadljive. V drugem nadstropju levo ene teh ozkih hiš je majhno stanovanje, v katerem živi zakladnik Piotr, po poklicu odvetnik. Pri njem je bila kolegica Anna in skupaj sta morala urediti še tisoč malenkosti, preden bi se lahko začele demonstracije, poleg tega sta morala nujno poslati delegacijo v Suwałki, kjer so obtožili pet aktivistov in bi se nekdo moral sestati s tožilcem.

»Najbolje bi bilo poslati Mateusza,« je predlagala Anna. Upala je, da se bo kmalu oglasil. Na vseh mogočih shodih so si za govornika namreč želeli Mateusza Kijowskega in nikogar drugega.

V tem stanovanju je centrala odbora za obrambo demokracije KOD, Komitet Obrony Demokracji, največjega protestnega gibanja na Poljskem po sindikatu Solidarnost v osemdesetih letih. Ustanovitelj gibanja je prav Kijowski, sproščen, vitek moški, je njegov idejni vodja in obraz gibanja. Je najpomembnejša protiutež nacionalni konservativni vladi pod stranko Zakon in pravičnost ter njenim voditeljem Jarosławom Kaczynskim.

V odbor je vključenih osem tisoč ljudi od Gdanska do Karpatov, med njimi so odvetniki, učitelji, podjetniki. »Upor je državljanska dolžnost,« je pojasnil Kijowski. Njegov politični nasprotnik mu zbuja strah: »Kaczynski je obseden z oblastjo, hoče obvladati ljudi – to je obsedenost. Gre za demokracijo, našo svobodo in evropske vrednote.«

Kijowski je prijazen tip in bi bil lahko tudi umetnik ali glasbeni učitelj: star je 47 let, nosi osivel rep in v levem uhlju ima dva srebrna obročka. Še pred letom dni je bil direktor informacijskega podjetja, ki zdaj miruje, saj vso svojo energijo usmerja v politiko. Priznal je, da je utrujen.

Kaczynski, tako kot je značilno za desni populizem, obremenjeni družbi obljublja zaščito pred globalizacijo. Obljublja tudi maščevanje nad vzvišenimi elitami.

Vendar zdaj ni primeren trenutek za počitek. »Poljska je bila tako dolgo osamljena od Evrope in potrebovali smo desetletja, da smo napredovali,« je razložil Kijowski. »Vse to je zdaj spet na kocki zaradi tega človeka – Kaczynskega.«

Predsednik konservativne stranke velja za zelo inteligentnega in izobraženega – predvsem pa je razdelil družbo. Kaczynski sicer nima lasvegaškega pridiha Donalda Trumpa, prav tako nima takšnih govorniških odlik kot Nizozemec Geert Wilders in ljudskosti britanskega gostilniškega politika Nigela Faragea. Kljub temu pa se za njegovim uspehom skrivajo podobna občutja in razmere.

Kaczynski, tako kot je značilno za koordinatni sistem desnega populizma, obremenjeni družbi obljublja zaščito pred globalizacijo. Obljublja tudi maščevanje – namreč maščevanje vzvišenim elitam. S tem si je njegova nacionalno konservativna stranka Zakon in pravičnost pred letom dni priborila prepričljivo zmago in absolutno večino v parlamentu. Po raziskavah javnega mnenja ima še vedno veliko prednost pred opozicijo.

Javne televizijske in radijske postaje in več poldržavnih podjetij morajo strogo slediti vladni usmeritvi. Muzeji, gledališča in filmski producenti naj bi v prihodnje subvencije dobili le, če bodo obravnavali »nacionalne vsebine«. Stranka Zakon in pravičnost je napadla tudi ustavno sodišče in ga tako rekoč zaprla, kar je nevarna poteza.

Skoraj vsak osmi delovno aktivni Poljak še vedno zasluži le okoli 1300 zlotov na mesec, kar je 290 evrov. In tako je z leti iz zagrenjene manjšine nastala jezna večina.

Tuji vlagatelji so deležni nezaupanja, uvedli naj bi posebno obdavčitev za panoge, kot so bančništvo in supermarketi, v katerih prevladujejo tuje družbe. Evropska komisija je začela postopek proti vladi, ki so ga seveda besno označili za vmešavanje. Vzdušje med Varšavo na eni strani ter Brusljem, Parizom in Berlinom na drugi je napeto kot menda še nikoli.

Kaczynski rad poudarja, da mu gre za »kulturno protirevolucijo«. EU naj bi spodkopavala dragocene poljske tradicije in kulturo. Liberalci naj bi škodili sveti očetnjavi. Nato pa še vsi ti neprijetni tipi, ki odločilno vplivajo na vtis o mestnih ulicah, sami vegetarijanci, kolesarji in dobičkarji globalizacije, kot jih vidijo v stranki Zakon in pravičnost. To so hkrati tipi, ki bi uvedli istospolne poroke in v deželo spustili trume muslimanskih beguncev, če bi jim to dovolili.

Kaczynski spretno uporablja takšne klišeje in je s tem ob sebi zbral raznoliko gibanje ogorčenih. A kaj v resnici žene njega in njegove strankarske kolege, za kaj se zavzemajo? In kako je mogoče, da se je to zgodilo prav na Poljskem, ki je bila vzorna učenka Evrope in je imela koristi tako od globalizacije kot od članstva v EU kot redko katera druga nova članica?

Gospodarstvo se je v preteklih devetih letih okrepilo za skoraj 27 odstotkov, ne nazadnje tudi po zaslugi (po ocenah) okoli 60 milijard evrov strukturne pomoči iz Bruslja, odkar je država leta 2004 postala članica unije. A te dobrine so mnoge prebivalce zaobšle, saj skoraj vsak osmi delovno aktivni Poljak še vedno zasluži le okoli 1300 zlotov na mesec, kar je 290 evrov. In tako je z leti iz zagrenjene manjšine nastala jezna večina.

Uspeh stranke Zakon in pravičnost, pravijo strokovnjaki za volitve in sociologi, je izrazit pojav sredine. Stranka naj bi lahko računala na glasove odrinjenih, na primer ljudi z obubožanih industrijskih območij, vendar ti niso pripomogli k takšni večini. Kaczynskemu je na oblast pomagala sredina – uradniki, lastniki trgovin, obrtniki, predvsem tisti, ki so oddaljeni od velikih mest.

Če hočemo torej razumeti fenomen Zakon in pravičnost, se je treba odpeljati na podeželje, na primer v mestece Nowy Sacz, kjer je stranka na lanskih volitvah dosegla najboljši izid v urbanem okolju – dobila je namreč kar 60,5-odstotno podporo.

Nowy Sacz ima 82.000 prebivalcev in stoji na območju, ki je samo sebi dovolj, je model za novo Poljsko Jarosława Kaczynskega. Zelene površine so zgledno pokošene, fasade starih hiš v območju za pešce so obnovljene.

Temu mestu ni težko biti urejeno in priljudno, saj je bogato. Verjetno ni predela v državi, kjer bi glede na število prebivalcev živelo toliko milijonarjev. To so zgodbe o pomivalcih krožnikov, saj je večina teh milijonarjev začela v garaži in zdaj vodi velika podjetja. Med njimi so tudi Ryszard Florek, ustanovitelj največjega proizvajalca televizorjev v Evropi, pa Marian in Josef Koral, lastnika podjetja za sladoled. Brezposelnost je v Nowem Saczu le šestodstotna, gospodarska rast je obsežna in politik Patryk Wicher, član mestnega sveta ter eden najstarejših članov stranke Zakon in pravičnost, skoraj ne bi mogel biti bolj zadovoljen. Poučuje na visoki šoli in je navdušen nad vlado v Varšavi.

Po Wicherjevem mnenju bi se morala EU umakniti iz poljske politike, kar je tudi stališče njegove stranke. Bruslju bi bilo treba oklestiti pristojnosti, država pa bi jih morala dobiti več. Poljska noče postati bolj evropska, prej obratno, Evropa bi morala postati bolj poljska.

Kaczynski in njegova ekipa bi najraje požrla tudi obljubo, ki jo je dala prejšnja vlada, da bo država sprejela vsaj nekaj tisoč beguncev. Celo to se Wicherju zdi v redu. Saj ne, da migrantom ne bi radi pomagali, trdi Wicher, vendar najraje ne na Poljskem: »Namen pomoči mora biti, da se uredijo razmere v državah, iz katerih prihajajo begunci. Te bi morali nastaniti v prehodnih centrih v državah, ki so jim jezikovno in kulturno blizu.«

Nato je še dodal: EU jih ne bi smela vabiti, Poljaki pa se ne bi smeli več po kolenih plaziti pred drugimi – tako se je glasilo tudi eno od predvolilnih gesel stranke Kaczynskega.

Nowy Sacz je model preglednega malega sveta, kot si ga želi mnogo Poljakov: je poljsko nacionalen in varen pred zahtevami globalizacije, sicer pa zahodno usmerjen in močno subvencioniran iz unije.

Stranka Zakon in pravičnost je volivcem obljubila nekakšen socialno političen filter. Poljska naj bi ostala veder in pregleden kotiček sveta, hkrati pa smejo vsi Poljaki potovati v tujino in subvencije bi seveda še vedno pritekale, vse to je obljubljal Kaczynski .

Wicher se je v njegovo stranko včlanil, ker je občudoval oba ustanovitelja, brata dvojčka Lecha in Jarosława Kaczynskega. Brata sta sodelovala tudi v sindikatu Solidarnost, vendar sta imela obrobno vlogo – bila sta preveč radikalna in sta besno vedno znova zahtevala takojšnjo prekinitev s komunisti.

Boj proti starim navezam je ostal njuna tema, dodala pa sta še osebno zapostavljanje. Brata Kaczynski sta se ves čas predstavljala kot odrinjenca, kot bojevnika za pravice vernih malih ljudi, napadala sta intelektualce v velikih mestih, ki so domnevno žrtvovali poljske vrednote, da bi ugajali Zahodu.

V konferenčni dvorani magistrata je na sprednji steni doprsni kip Lecha Kaczynskega, preminulega regentovega brata dvojčka, ki ga mnogi Poljaki častijo skoraj kot svetnika. Umrl je v strmoglavljenju letala leta 2010 v ruskem Smolensku na poti na spominsko slovesnost blizu Katina. V tamkajšnjih gozdovih in še na štirih drugih krajih so Stalinovi tajni policisti leta 1940 ustrelili približno 22.000 Poljakov.

Dve preiskovalni komisiji sta ugotovili, da se je predsedniško letalo, s katerim je letel Kaczynski, med približevanjem Smolensku v megli podrgnilo ob vrhove dreves in se zato raztreščilo. Odpovedala pa naj bi ruski nadzorni stolp in poljska posadka. Vendar je veliko Poljakov prepričanih o ruski zaroti. Po vseh vojnah v preteklosti in dolgoletnem ruskem oziroma sovjetskem jarmu sta nezaupanje in celo sovraštvo do velesile še vedno globoko zakoreninjena.

Smolensk ni bil le nacionalna travma, temveč tudi prebujenje in razglasitev politike stranke Zakon in pravičnost za sveto. Njen ustanovitelj je bil morda sestreljen z neba! Morda so bili krivi zapriseženi sovražniki Rusi! Pred nekaj tedni so začeli izkopavati žrtve strmoglavljenja. Možnost, da bi šest let po nesreči preiskovalci odkrili še kaj novega, na primer sledi razstreliva, je tako rekoč izključena. A s takimi političnimi manevri, ki jih Zakon in pravičnost prefinjeno odmerja na prizorišče, sodelavci Kaczynskega poskrbijo, da primer ne bo utonil v pozabo.

Seveda so predvajanja domoljubnega filma z naslovom Smolensk razprodana.

Gledalci si lahko ogledajo na pol dokumentarni, na bolj izmišljeni zmazek. Njegovo sporočilo je, da so Rusi na letalo namestili bombo in umorili predsednika, ker je grajal njihove imperialistične mahinacije. Liberalci, ki so takrat vladali Poljski, niso ukrepali.

Film temelji na miselnem vzorcu, ki krepi narodno identiteto: Poljska je vedno žrtev in dežela se ne more zanesti na evropsko solidarnost, saj je mešanica narodov preveč neenotna in šibka.

Konec filma je blazen. Zaključni prizor prikazuje odprte grobove v Katinu leta 1940, pred njimi stojijo duhovi umorjenih v uniformah in s ponosnimi brki. In nato se iz megle prikaže Lech Kaczynski. Mrtvi iz preteklosti, mrtvi predsednik, vsi si padejo v objem. Večje poveličevanje sploh ni mogoče. Nekateri gledalci polglasno razpravljajo, marsikdo pa molči, kot bi izvedel najglobljo resnico.

Iz mesta Nowy Sacz prihaja tudi mož, ki pri mnogih Poljakih prav tako velja za junaka, čeprav se raje zadržuje v ozadju – je med najpomembnejšimi simpatizerji stranke Zakon in pravičnost in verjetno najvplivnejši gospodarski svetovalec predsednika stranke Andrzeja Duda. Ime mu je Roman Kluska, je stokratni milijonar, nekdanji informacijski podjetnik in znanec Billa Gatesa.

V svojem prvem življenju v 90. letih se je Kluska izselil iz države, da bi obogatel. Uprl se je večnemu poljskemu manjvrednostnemu kompleksu in dokazal, da tudi Poljaki zmorejo.

V drugem življenju, ko je z velikim dobičkom prodal svoj imperij, se je Kluska namenil rešiti svojo domovino, in sicer tako, da je članom stranke Zakon in pravičnost svetoval drugačno politiko – proč od Evrope.

Kluska živi v vili, ki jo je dal zgraditi na nekem pobočju na višini približno 700 metrov. V času največjega razcveta svojega podjetja si je Kluska vedno znova skočil v lase z uradniki in oblastniki. Spravili so ga celo v zapor, vendar so se vsi očitki izkazali za izmišljene. Njegova zgodba dozdevno dokazuje, kar sta brata Kaczynski večkrat poudarila – stare pokomunistične naveze naj bi bile še vedno aktivne. Kluska jih še danes sovraži, te birokrate, ki naj bi si vztrajno izmišljali pravila in zakone, katerih izvajanje so potem smeli nadzorovati.

»Enak sistem doživljamo še danes, le da pravila predpisuje Bruselj,« trdi Kluska.

»Poljska se bo pač znašla brez subvencij. To je bolje kot družba, v kateri se povečuje neenakost.«

Kluska pa tudi Wicher nista zagrizena sovražnika Evrope in se zavedata, da Poljska potrebuje gospodarsko, predvsem pa vojaško povezavo. Iz njunih besed pa vseeno vejeta streznitev in vztrajna politična volja proti tujim odločitvam iz Bruslja. Lahko bi rekli, da je vse skupaj poljski odziv na evropsko krizo.

»Globalizacija je okrepila neenakost,« trdi Mateusz Kijowski, eden od vodij opozicije. »Čeprav gre bolj za občutek neenakosti. Večini Poljakov namreč sploh ne gre slabše kot pred preobratom. A vidijo bleščeča središča mest, elegantne poslovne templje in nakupovalna središča – a še vedno živijo v betonskih naseljih. Zato iščejo krivca.«

Poljska noče postati bolj evropska, prej obratno, Evropa bi morala postati bolj poljska.

Krivi pa so v očeh številnih ljudi bruseljski tehnokrati in liberalci, kot je Kijowski. Njegovo gibanje lahko poziva k demonstracijam, vendar nima nobene možnosti proti stranki Zakon in pravičnost. Kajti Kaczynski se opira na čustva, ki so močnejša od argumentov, na primer na nezaupanje do vseh oblik centralizma, ki je bilo vcepljeno v socializmu. Centralizem danes pomeni evropsko hegemonijo.

Kakšno je zdravilo proti temu? Stranka Zakon in pravičnost preprosto obuja stare vrednote: družino, narod, vero.

In odhod iz EU?

»Ne, to pa ne,« se je nasmehnil Konrad Szymanski. »Poljska je med redkimi državami, kjer to sploh ni tema razprav! EU je za vse članice zelo koristna, tudi za Poljsko.«

Državni sekretar na varšavskem zunanjem ministrstvu je nekakšen evropski minister in zato mora vedno znova pospraviti razbiti porcelan, ki ga Kaczynski tu in tam pomeče z mize.

Žal, je pojasnil Szymanski, jih v evropskih odborih in telesih ne obravnavajo prijazno: »Zahodni politiki nas grajajo s tonom, ki ga nikoli ne bi uporabili med seboj.« Predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz je na primer opozoril pred »nadzorovano demokracijo v Putinovem slogu«.

Zelo verjetno bo stranka Zakon in pravičnost kljub vsemu državo obdržala v svojem primežu. Ne nazadnje si privržence tudi kupuje: drugi otrok v družini dobi 500 zlotov otroškega dodatka, pripravljajo se načrti za občinska stanovanja. Stranka je konec novembra odločila, da bo upokojitvena starost za moške znižana s 67 let na 65, za ženske pa celo na 60 let, čeprav denarja za takšen pokojninski sistem ni. Zelo verjetno bodo ljudje iz kroga Kaczynskega tudi v prihodnje podžigali nacionalizem: Varšava proti Bruslju, predvsem pa proti zapriseženemu sovražniku na Vzhodu, Rusiji.

V gozdu jugovzhodno od mesta Nowy Sacz v travi ležijo mladeniči, ki so si tam poiskali kritje. Zrak je mrzel, vendar uniformirani moški, oboroženi s pištolami, kalašnikovkami in noži že več ur nadzorujejo breg reke Krinice pred sovražnikom – sovražnikom z Vzhoda.

Med mladeniči je tudi Jerzy, 17-letni svetlolasi, vitki dijak tretje gimnazije. Pomel si je rame, saj je bil tisti dan on na vrsti, da nosi mitraljez. Z njim sicer ne bi mogel streljati, ker je bila cev zalita s svincem in sprožilo fiksirano. A to bi se lahko že kmalu spremenilo.

Jerzy je namreč pripadnik paravojske in tako kot on se v prostem času usposablja okrog 60.000 Poljakov. Vlada bi te prostovoljce rada vključila v vojsko. Jerzy je prepričan o svojem poslanstvu. »Poljska nas potrebuje. Ne živimo sredi celine, temveč na njenem obrobju – smo njen branik.«

© 2016 Der Spiegel