Kaj pomenijo dobri rezultati?

Torkova predstavitev rezultatov mednarodnega preverjanja znanja Pisa je bila zmagoslaven trenutek za slovensko šolstvo. Pisa, ki jo vsaka tri leta izvede organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj, je daleč najbolj znano tovrstno testiranje, slovenski petnajstletniki pa so lani dosegli odlične rezultate. V naravoslovju in matematiki so nadpovprečne rezultate dosegali že na prejšnjih preverjanjih, nazadnje pa so zelo napredovali tudi v tako imenovani bralni pismenosti. Na prvih mestih so vzhodnoazijske države in Estonija je edina evropska država, ki je Slovenijo prehitela na vseh treh področjih. Nikjer drugje se ni hkrati povečal delež tistih z najboljšimi dosežki in zmanjšal delež tistih z najnižjimi. Poleg tega nam je uspelo zmanjšati vpliv socialnega položaja na znanje. Povezanost med uspehom otroka in stopnjo blagostanja njegove družine je še vedno večja kot v večini drugih držav, vendar se razlike med uspehi različno bogatih otrok v naši državi zmanjšujejo hitreje kot drugje.

Slovenski mediji so v zadnji Pisi našli le eno slabo stvar: delež slovenskih šolarjev, ki jim šola ni v užitek, se je še povečal. Tudi ministrica za izobraževanje dr. Maja Makovec Brenčič je izrazila veselje nad dosežki učencev, ki naj bi bili odraz ukrepov, vpeljanih v slovensko šolstvo, ter napovedala iskanje vzrokov za nizko motivacijo.

»Sam se temu ne čudim, saj smo v Sloveniji najbrž res prvaki v razmišljanju, da je kakršno koli resno šolsko delo že kar takoj preobremenjevanje učencev,« pravi dr. Damijan Štefanc, docent za didaktiko in kurikularne teorije na ljubljanski Filozofski fakulteti. »K temu izdatno pripomorejo tudi povsem nerealna pričakovanja, da bi moralo učenje malodane ves čas potekati skozi igro, da mora biti pouk zavit v celofan atraktivnosti, da mora biti učitelj zabaven, da je skratka treba – kot misli celo naša ministrica za izobraževanje – v šoli ’uživati’.« Očitno pa odpor do šole ne znižuje rezultatov na Pisi, saj tudi v najuspešnejših državah šole ne marajo najbolj.

Natančnega odgovora na vprašanje, zakaj so slovenski petnajstletniki izboljšali uspeh, kmalu po objavi rezultatov ni mogoče ponuditi. OECD je skupaj z rezultati objavil še ogromno podatkov o razlikah med šolami in življenji otrok v različnih državah. Slovenski uspeh je tudi nekoliko presenetljiv, saj je bil napredek očitno dosežen v času, ko smo poslušali tako navedbe, da so učitelji lenuhi, kot proteste, da se bo varčevanje pri njihovih plačah odrazilo v slabšem znanju učencev.

Še preden najdemo odgovore na vsa pomembna vprašanja, pa je treba opozoriti, kaj Pisa sploh je. Štefanc pojasnjuje, da gre za preizkus, ki bolj kot splošno izobrazbo meri zmožnost petnajstletnikov, da se »produktivno soočajo s problemi« oziroma »aplicirajo neposredno uporabno znanje v nekih simuliranih ’avtentičnih’ okoliščinah«. Kot je pred leti zapisal britanski strokovnjak za izobraževanje Graham Birrel, lahko iz primerov nalog sklepamo, da je Pisa »odlična pri spodbujanju ljudi, da bodo bolje kupovali vozovnice za vlak in bolje nameščali termostate, manj pa jih spodbuja k iskanju radikalnih in izvirnih idej za nepredvidljive in nemehanične izzive«.

Šola mora še vedno poskrbeti, da ljudje osvojijo splošno znanje, da so razgledani. Zato se moramo zavedati, da se na Piso ne smemo preveč zanašati.

Že pred zadnjimi rezultati mednarodnega preverjanja znanja smo vedeli, da ima Slovenija v osnovi dober, razvit in mednarodno primerljiv izobraževalni sistem. Štefanc pravi, da je zato dolžnost države, da se posveti zahtevnejšim podrobnostim. »Moramo si zastaviti vprašanje, kako bomo do visokih dosežkov pripeljali tudi tiste med našimi otroki, ki zaradi socialne prikrajšanosti in drugih osebnih okoliščin ostajajo zadaj.«