Psihološki in moralni pritisk

Drugače od prevladujočega trenda, ki gre v številnih evropskih državah v smer omejevanja pravice do splava, so se v Franciji odločili za korak k obrambi te pravice. Kriminalizirali bodo spletne strani, ki pod krinko pomoči nosečnicam v stiski izvajajo kampanjo proti pravici do splava.

Gre za nadgradnjo prepovedi aktivnosti proti pravici do splava in proti ženskam, ki se odločijo za splav; ta prepoved v Franciji velja že od leta 1993. Zakon, ki prepoveduje (fizično) zastraševanje in prepričevanje žensk, naj ne naredijo splava, je bil sprejet kot posledica demonstracij proti splavu, saj so se te v osemdesetih letih sprevrgle celo v fizično preprečevanje vstopa v klinike. Zdaj bo zakon veljal tudi za spletne strani, ki izvajajo »psihološki ali moralni pritisk« na ženske, ko te iščejo informacije o splavu. Zagrožena kazen je do dve leti zapora in 30 tisoč evrov plačila.

Zakon naj bi se spreminjal predvsem zaradi spletnih strani, ki se predstavljajo kot vir informacij o pravici do splava, v resnici pa vsebujejo izključno pozive, naj ženske splava ne opravijo. Podobnih taktik pa ne uporabljajo zgolj nasprotniki splava v Franciji, pač pa tudi drugod. Recimo v sosednji Hrvaški. Če tam v svoj spletni iskalnik vtipkate »klinika za splav« oziroma »klinika za pobačaje«, je prvi zadetek kakopak spletna stran klinikazapobacaje.com. Na tej strani pa so izključno eksplicitne vsebine, ki naj bi ženske odvračale od splava (opozorila na nevarnosti splava za žensko) ter pozivi proti »ubijanju še nerojenih otrok«.

V Sloveniji ne poznamo klinik za splave, saj prekinitve nosečnosti (pod zakonsko določenimi pogoji) izvajajo v javnih zdravstvenih zavodih. A če v iskalnik vtipkate »splav«, je med prvimi zadetki, ki jih ponudi Google, spletna stran Zavoda Živim, ene vidnejših organizacij, ki se zavzemajo za prepoved splava. Ponujena je tudi podstran Zavoda Živim z naslovom Metode splava, kjer so objavljeni grozljivi opisi različnih metod prekinitve nosečnosti, ki jih nasprotniki splava uporabljajo kot eno svojih osnovnih orožij.

V Sloveniji in na Hrvaškem se sicer že leta krepi pritisk zoper pravico do splava, vodilno vlogo pa ne igrajo toliko (skrajno konservativne) politične stranke kot njihovi civilnodružbeni sateliti in rimskokatoliška cerkev. Ne njim ne ustvarjalcem njihovih spletnih strani za zdaj ne grozijo nikakršne sankcije.

Je pa tudi res, da je Francija svojo zakonodajo, ki omejuje nasprotnike pravice do splava, sprejela šele, ko so se njihove aktivnosti stopnjevale prek vseh meja. In res je tudi, da mora biti v takih trenutkih politična volja naklonjena sprejemu prepovedi, ki jih bodo tisti, na katere se nanašajo, vedno razumeli kot posege v svobodo govora.