Okoljevarstvena zmaga

Združene države Amerike doživljajo renesanso v izkoriščanju fosilnih goriv. Nove tehnike vrtanja, kot sta hidravlično frakturiranje in horizontalno vrtanje, so omogočile izkoriščanje zalog, ki jih prej niso mogli stroškovno učinkovito spraviti na površje. Na nekaterih območjih se je količina načrpane nafte tako zelo povečala, da v naftovodih zanjo ni več dovolj prostora.

Severna Dakota je, zahvaljujoč črpanju nafte, ena izmed zveznih držav z najmanjšo brezposelnostjo. Pod njo v plasteh skrilavcev ležijo velikanska nahajališča nafte. Načrpajo je za skoraj pol milijona sodov na dan. Večino do rafinerij in naftnih skladišč pripeljejo dolge vlakovne kompozicije. Prevoz nafte po tirih je drag in tvegan. Zato je zamisel o novem naftovodu, ki bi nadomestil železniške prevoze, hitro dobila zeleno luč. Zataknilo pa se je pri določitvi trase.

Skoraj 2 tisoč kilometrov dolg naftovod mora na poti od Severne Dakote v zvezno državo Illinois prečkati reko Missouri. Sprva je bilo predvideno, da bodo naftovod pod reko speljali v bližini mesta Bismarck, prestolnice Severne Dakote, a so pristojne službe presodile, da bližina mesta v primeru nesreče ali puščanja naftovoda predstavlja preveliko nevarnost. Zato so predvideno prečkanje reke premaknili nekaj deset kilometrov niže, tik ob indijanski rezervat Standing Rock.

Čeprav naj bi se naftovod za las izognil območju rezervata, se tamkajšnji prebivalci s tem niso bili pripravljeni sprijazniti. Gradbena dela bi oskrunila zemljo, ki jo imajo za sveto, poleg tega pa prečkanje reke in s tem povezano tveganje za razlitja v njihovem primeru ni nič manjše kot pri prejšnji trasi.

Prebivalci rezervata, pripadniki plemena Sjujev, so se organizirali in na območju, kjer naj bi v kratkem zahrumeli gradbeni stroji, aprila postavili protestni tabor. Dolgo jim mediji niso namenjali pretirane pozornosti, vse pa se je spremenilo septembra, ko so varnostniki na delovišču nad protestnike spustili pse; nekaj ljudi je bilo tudi poškodovanih. Od takrat je protest na očeh javnosti. V tabor so začeli prihajati podporniki iz vseh delov ZDA. Kmalu so morali zaradi prevelike gneče postaviti dodaten tabor.

Pritisk je obrodil sadove, saj je agencija, pristojna za izdajanje infrastrukturnih dovoljenj, ki je traso naftovoda sprva odobrila po hitrem postopku in brez temeljite presoje vplivov na okolje, novembra sporočila, da potrebuje čas za dodaten premislek. To nedeljo pa je sporočila, da preklicuje dovoljenje, in napovedala iskanje alternativnih tras.

Protestna akcija je prerasla v primer, na katerem so se okoljevarstveniki odločili dokazati, da mobilizacija ljudi lahko obrodi sadove. »Taka zmaga je dragocena ravno zato, ker je nalezljiva. Ker ljudem pokaže, da organiziranje in upiranje nista zaman,« je za revijo The Nation zapisala znana aktivistka in avtorica Naomi Klein. »V času, ko je Donald Trump vedno bliže Beli hiši, je tako sporočilo še kako pomembno.«

Prav Donald Trump pa je tisti, ki lahko vse dosežke protestnikov ob prevzemu predsedniške funkcije hitro izniči. Velja namreč za podpornika naftovoda; z enim od podjetij, ki financirajo gradnjo, pa naj bi imel po poročanju BBC tudi finančne vezi. Zmaga je bila torej sladka, a nikakor še ni dokončna.