Kdo se boji Miklavževega Črnega Petra?

Rasistični običaji v sodobni Evropi

Črni Peter oziroma »Zwarte Piet« je predbožični običaj na Nizozemskem, v Belgiji in Luksemburgu, ki pa se (prepočasi) opušča, saj številni menijo, da je neprimeren, celo rasističen. Zwarte Piet izvira iz belgijske zgodovine, o tem, kaj naj bi pravzaprav predstavljal, pa kroži več razlag. Gre za običaj, ki ga obudijo vsako leto 5. ali 6. decembra, odvisno od države. Če je verjeti zgodovinskim virom, je bil Zwarte Piet suženj sv. Nikolaja, če pa je verjeti zagovornikom, ki svojih trditev niso utemeljili na nikakršnih dejstvih, gre za Nikolajevega »pomočnika«.

Sedanja podoba Črnega Petra je utemeljena na knjigi Jana Schenkmana iz leta 1850, kjer je Zwarte Piet v obraz črn oziroma temnopolt. Zaradi tega si današnji Črni Petri, ki so večinoma belopolti, obraz prebarvajo v črno, kar spominja na rasistične televizijske like na ameriški televiziji v prvi polovici 20. stoletja, ko so v črno pobarvani belci imitirali temnopolte.

Zagovorniki Črnega Petra trdijo, da je črn od saj, ker naj bi bil po njihovem dimnikar, čeprav je utemeljitev neprepričljiva. Številni stari zapisi potrjujejo, da gre za Mavra iz Španije. Tudi pri opisu običaja je navedeno, da je z ladjo prispel iz Španije. Oprava Zwarte Pieta je barvita, nič kaj dimnikarska, prej klovnovska, saj sodijo k njej kodrasta črna afriška lasulja, rdeča šminka, zlati uhani in barvita renesančna obleka, njegova naloga pa je, da otrokom deli sladkarije.

Malo drugačnega Črnega Petra (v izvirniku Schwarzer Peter) poznamo tudi v Sloveniji, in sicer kot igro s kartami, ki naj bi izvirala iz leta 1811. Čeprav je na kartah danes kot Črni Peter naslikan črni maček ali kaj drugega, je v zgodnejših različicah to karto prav tako krasila podoba temnopoltega človeka.

Zwarte Piet torej ni kak nepomemben lokalni pojav. Obenj so se v zadnjih letih obregnili tudi številni evropski politiki in javne osebnosti, kot je denimo britanski komedijant, igralec in aktivist Russell Brand, ki je Črnega Petra označil za »kolonialnega mačka«.

Da ne bo pomote – ne mačka žival, temveč slabost, ki jo občutimo dan po prekrokani noči.