Politiki zahtevajo strožje kazni za širjenje lažnih novic

Kako brati novice in kako preveriti dejstva, preden članek ali prispevek širimo naprej

Ker se bojijo medijskih manipulacij pred parlamentarnimi volitvami, politiki iz nemških krščansko-demokratskih strank CDU in CSU zahtevajo strožje kazni za širjenje lažnih novic. Ansgar Heveling (CDU), predsednik parlamentarnega odbora za notranje zadeve, meni, da bi bila poostritev kazni upravičena, ko gre za ciljno kampanjo.

Patrick Sensburg, prav tako politik CDU, zahteva, da bi ciljno dezinformiranje z namenom destabilizirati državo moralo biti kaznivo dejanje. Predlagal je tudi, da bi kazalo razmisliti o uvedbi neke vrste »preverjalnika«, ki bi odkrival propagandne strani in jih označil. Politik CSU Stephan Mayer po poročanju die Zeit tudi zagovarja strožje kazni za širjenje napačnih novic.

Manj enotni so v socialdemokratski stranki (SPD). Njen podpredsednik Thorsten Schäfer-Gümbel ostrejšim kaznim nasprotuje, Thomas Oppermann, vodja poslancev SPD v parlamentu, pa obljublja, da bo koalicija v boju proti »izmišljenim novicam, teorijam zarot, sovraštvu in hujskanju« izčrpno preučila pravni okvir in ga pri pomanjkljivostih »poostrila«. Facebooku bi recimo bilo treba naložiti, da bo moral dokazane napačne novice takoj izbrisati oziroma popraviti.

SPD je v ponedeljek pozvala druge stranke, da bi v boju proti napačnim informacijam združile moči. Če v strankah posumijo, da informacija ni resnična, svojih političnih nasprotnikov ne bi smeli napadati. SPD so se po poročanju spletne izdaje Spiegla odzvali na odločitev Renate Künast, članice stranke Zelenih, ki se je odločila tožiti Facebook zaradi objave neresnične trditve.

Nemški krščansko-demokratski politiki so se začeli zavzemati za poostritev kazni za širjenje napačnih novic potem, ko so mediji objavili oceno ameriške obveščevalne agencija CIA, da so ruski hekerji v času kampanje kandidatov za predsednika ZDA z računalnikov demokratske stranke ukradli podatke z namenom, da bi republikancu Donaldu Trumpu pomagali zmagati na volitvah. Ruska vlada je to odločno zanikala.

V časopisu Irish Examiner se sprašujejo, ali je zakonsko mogoče kar koli narediti za ustavitev širjenja neresničnih informacij. Damian Tambini, direktor projekta za medijsko politiko pri LSE, pravi, da je veliko število prevarantskih strani in zarotniških blogov velik problem, ki ga ni mogoče rešiti z obstoječo zakonodajo. Zakonodaji nikoli ni bilo treba ločevati med tistim, kar je res, in kar je laž. Ta sodba je do zdaj bila vedno prepuščena novinarski etiki in preverjanju.

Simeon Yates, direktor inštituta za kulturni kapital na univerzi Liverpool, v The Conversation piše, da odhajajoči predsednik ZDA Barack Obama meni, da so neresnične novice grožnja demokraciji. Toda, kako lahko ločimo dejstva in utemeljeno razpravo od propagande? V času, ko se je zmanjšalo zaupanje ljudi v osrednje medije, je težko ločiti na etične in neetične. Kako lahko novinarstvo v osrednjih medijih, ki je prav tako jasno politično razdeljeno, trdi, da je moralno? Temu sledi vprašanje, so socialni mediji razmere še poslabšali?

Pri analizi neresničnih novic je pomembno vprašanje, kako zgodbe, ki se širijo prek socialnih medijev, pobirajo vodilne spletne strani in posamezniki z veliko sledilci. Simeon Yates ob tem opozarja, da ekonomija socialnih medijev temelji na opravljanju, novostih, hitrosti, »deljivosti«. Dokazano je, da je za neresnične informacije, ki vsebujejo predsodke, bolj verjetno, da bodo všečkane, zato prinašajo več dobička, kar velja tudi za tabloide, ki objavljajo govorice o zvezdnikih. Za dobro raziskane in dokumentirane novice je veliko manjša verjetnost, da jih bodo uporabniki spleta množično širili. Problem je tudi, da je na spletu težje kot v klasičnih medijih ločiti neresnične od resničnih novic.

Problem je še, da tehnologija na spletu tako rekoč ne omogoča popravljanja neresničnih informacij. Članek je mogoče izbrisati, a to ima manjši vpliv kot odstavek popravka v časopisu. Da bi izbris imel vpliv, bi morali od uporabnikov spleta zahtevati, da bi morali opozoriti uporabnike, da so članek oziroma prispevek izbrisali, ker je bil neresničen in pojasniti, kaj ni bilo resnično.

Simeon Yates zaključuje, da bi morali izobraziti ljudi, kako brati novice, pa tudi kako preveriti dejstva, preden članek ali prispevek širimo naprej.

Preberite si še:

• Viralna podtikanja. Ko so žrtve beguncev oziroma migrantov v resnici žrtve drugih nasilnih dejanj.
• Je Facebook res pripomogel k zmagi Donalda Trumpa? Spletni velikan se otepa očitkov, da naj bi imel že med ameriško predsedniško kampanjo na voljo orodje za izločanje lažnih novic, a ga še ni želel uporabiti.