Dol mi visi. Ker sem na antidepresivih.

Odkar sem na antidepresivih, sem se spremenila v zombija

Petek je, čez tri dni bom morala napisati kolumno, zato bi bil skrajni čas, da začnem spremljati poročila, da bi izvedela, kdo, kaj, komu in zakaj ne, vse o nadaljevanki, v kateri nastopajo Kuštrinovi ter Štrukljevi in ki nosi naslov Če bi fovšija gorela, ampak meni se ne da; raje bom zlezla v posteljo in briga me za ves svet, televizijo bom preklopila na History Channel, ki mi bo, medtem ko tonem v spanec, povedal vse o danes ne več ravno aktualni temi, kako plemenito dejanje je storila Peggy Guggenheim, ko je med okupacijo Francije pod ceno kupovala vrhunske umetnine judovskih umetnikov, sploh pa mi etičnih razsežnosti njenega profitarstva v tem trenutku ni mar, ker bom pravkar zaspala. Dol mi visi. Ker sem na antidepresivih.

Odkar sem na antidepresivih, sem se spremenila v zombija. Na ulicah, v trgovinah, v bifejih, v uradih srečujem druge zombije: po nekaterih raziskavah je na antidepresivih polovica Slovenije, z njo pa polovica sveta.

Več v kolumni