Spomenka Hribar: Je pieteta le za »naše« ali za vse pokojne?

Strinjam se s stališči dr. Zore Konjajev do dogajanj okrog Hude jame, ki sicer res predstavlja tragično zgodbo v sklopu dogodkov druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Pri najnovejših dogodkih okrog Hude jame ne vidim več nobene želje po dostojnem pokoju pobitih, temveč se tragične žrtve izrabljajo v politične namene rehabilitacije medvojne kolaboracije.

Aktivno sodelovanje z okupatorjem je bilo na naših tleh morda še bolj sramotno kot v drugih delih bivše Jugoslavije. Okupatorji nam niso dali nobene niti fi ktivne državnosti (primer NDH) in Hitler je jasno povedal, da bodo Slovenci izbrisani iz teh krajev.

Spomenka Hribar v svojem odgovoru Zori Konjajev povojne poboje imenuje revolucionarno nasilje, a različni izvensodni poboji kolaborantov so se dogajali tudi drugje po Evropi, kjer ni bilo sprememb političnega sistema. Spomenka Hribar očitno zavrača cilje revolucije in ne samo nasilno medvojno prakso. To je njena politična pravica. A tudi tisti, ki so verjeli v (predvsem socialno) pravičnejšo povojno družbo, imajo svoje politične pravice, da se ne strinjajo s »socialno kontrarevolucijo«, ki je bila izvedena ob osamosvojitvi Slovenije. Tudi Spomenka Hribar je bila po osamosvojitvi v državnem zakonodajnem telesu, ki je radodarno delil skupno premoženje vseh državljanov cerkvi, nekdanjim velikim posestnikom.

Osebno verjamem v izvorno načelo krščanstva: solidarnost med vsemi ljudmi. V socialno pravični družbi svobodnih posameznikov bo večina človeštva lahko razvila svoje zmožnosti in osmislila svoje bivanje v polni človečnosti. Materialen razvoj človeštva je omejen, za duhovno rast posameznika in družbe pa bo vedno dovolj prostora.

Vsi mrtvi, naj počivajo v miru, živi pa skrbimo, da se ne bomo ponovno pobijali!