Ksenofobova nočna mora

Še pred desetimi leti je grški jogurt v Združenih državah Amerike in v Evropi veljal za eksotično hrano. Jogurt, ki kremasto teksturo dobi po zaslugi postopka, s katerim iz navadnega jogurta izločijo sirotko, in ki si ga poleg Grčije lasti tudi precejšnji del Bližnjega vzhoda, je bil v zahodnih trgovinah redkost.

Danes tako rekoč ni več trgovine, ki ne bi imela na zalogi vsaj ene od številnih blagovnih znamk grškega jogurta oziroma »grškega tipa jogurta«. Lani so ga na primer začeli proizvajati tudi v Ljubljanskih mlekarnah. V ZDA je bila eksplozija priljubljenosti grškega jogurta še posebej silovita, saj se njegov tržni delež s prej mizernega enega odstotka vztrajno bliža polovici celotnega trga z jogurtom. Zasluga za to gre v prvi vrsti Hamdiju Ulukayi.

Ameriške sanje

Hamdi Ulukaya, sin kmečkih staršev iz kurdskega predela Turčije v bližini meje s Sirijo, se je leta 1994 odpravil v Združene države Amerike na šolanje. Domovine ni preveč pogrešal, saj kurdski manjšini v Turčiji ni ravno postlano z rožicami. Domotožje ga je mučilo le zaradi hrane. Na ameriških policah ni bilo jogurta, kakršnega je poznal doma, ampak le močno predelani in sladkani jogurtni zvarki, ki naj bi ugajali okusu ameriških potrošnikov.

Ko je na obisk prihajal njegov oče, je Hamdi obredel številne trgovine, da bi mu lahko postregel z dobrim sirom feta. A oče je bil še vedno razočaran. Hkrati pa prepričan, da bi Hamdi znal sam izdelati dober sir feta. In ta je upošteval nasvet in se lotil svojega prvega posla. Sir pod blagovno znamko Euphrates je prodajal specializiranim prodajalnam in grškim restavracijam.

Leta 2005 je v poštni nabiralnik dobil oglasno pošto neke nepremičninske agencije, ki je oglaševala prodajo zastarele tovarne jogurta, ki se ji je odrekla prehranska korporacija Kraft Foods. Pošto je sprva vrgel v smeti, a jo je nato izbrskal in se odpravil na ogled tovarne v mestece New Berlin v zvezni državi New York.

Nekaj sto njegovih zaposlenih je beguncev. Iz Sirije, Pakistana, Sudana, Afganistana … Organiziral jim je prevoz v službo, najel je prevajalce, da jih je lahko vključil v proizvodni proces.

S pomočjo posebnega sklada za mala podjetja mu je uspelo zbrati 800 tisoč dolarjev za nakup tovarne. Obdržal je pet zaposlenih. Iz Turčije pa pripeljal mojstra za grški jogurt. Dve leti eksperimentiranja so potrebovali, da so izpopolnili recept in proizvodni proces. V tem času so tudi lastnoročno prepleskali zunanje stene tovarne.

Leta 2007 so začeli dobivati prva naročila za svoj izdelek, ki ga je Ulukaya poimenoval Chobani (pastir po turško). A predvsem od manjših specializiranih trgovin, ne pa od velikih trgovskih verig, pri katerih je treba za prisotnost na policah plačati. Ko pa se je Ulukaya z eno od njih vendarle dogovoril, da bo za prostor na policah plačal kar v jogurtu, se je odprlo. Grški jogurt je postal hit. V nekaj letih so se letni prihodki podjetja povzpeli nad milijardo evrov. Tovarni v mestu New Berlin se je pridružila še ena največjih in najmodernejših tovarn v mestu Twin Falls v zvezni državi Idaho. Skupaj ima Chobani že več kot dva tisoč zaposlenih.

Begunski problem

Hamdi Ulukaya je že nekaj let milijarder. Revija Forbes mu trenutno pripisuje dve milijardi premoženja. Še vedno pa je turški državljan. V ZDA živi in dela z veljavno zeleno karto. Tako kot velik del njegovih zaposlenih. Nekaj sto zaposlenih v njegovih dveh tovarnah je namreč beguncev. Iz Sirije, Pakistana, Sudana, Afganistana … Ulukaya se je povezal z lokalnimi begunskimi centri in jim ponudil zaposlitev. Ne zato, da bi dobil poceni delovno silo. Plačani so enako kot ostali delavci in prav vse plače so nad ravnjo minimalne plače v ZDA. Pač pa zato, ker se zaveda pomena zaposlitve za nekoga, ki se skuša postaviti na noge v tuji deželi. »V trenutku, ko begunec dobi službo, preneha biti begunec,« je stavek, ki ga večkrat ponavlja. Organiziral jim je prevoz v službo, najel je prevajalce, da jih je lahko vključil v proizvodni proces.

V zadnjih dveh letih je svoj aktivizem internacionaliziral. Ustanovil je fundacijo za pomoč beguncem po svetu. Zavezal se je, da bo vsaj polovico svojega bogastva daroval v ta namen. Na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu je direktorje svetovnih multinacionalk pozval k združitvi moči  za pomoč beguncem. Po pokroviteljstvom Visokega komisariata Združenih narodov za begunce je odpotoval na ogled razmer na grškem otoku Lezbos.

V trenutnem političnem ozračju v ZDA, v katerem je demoniziranje priseljencev po zaslugi kampanje Donalda Trumpa postalo sprejemljivo, tega skrajno desni mediji niso mogli ignorirati. Njihove strani so preplavili kričeči naslovi o tem, kako namerava Hamdi Ulukaya preplaviti ZDA z muslimani, pa o tem, da za svoje potrebe uvaža po 300 beguncev na mesec. Eden od člankov je celo povezal odprtje Chobanijeve nove tovarne v Idahu s 500-odstotnim porastom primerov tuberkuloze, pri čemer je dobro vedeti, da je število primerov z enega skočilo na šest, prihodnje leto pa nato spet upadlo na enega.

Kot je pisal časnik New York Times, sta si tako Hamdi Ulukaya kot župan mesta Twin Falls, ki je seveda velik zagovornik tovarne, prislužila tudi grožnje s smrtjo. Na družbenih omrežjih so se začeli širiti pozivi k bojkotu Chobanijevih izdelkov. Seveda je kmalu sledil odgovor druge strani političnega spektra, ki po novem še raje prisega na njegove proizvode. Tudi ljubezen do grškega jogurta je postala stvar političnega prepričanja.

Grajenje skupnosti

Hamdi Ulukaya se s tem ne obremenjuje preveč. Publiciteta je dobra za posel. Z nevsakdanjimi poslovnimi prijemi si jo nenehno zagotavlja. Aprila letos je zaposlenim oznanil, da bo nanje prenesel 10 odstotkov svojega podjetja, ki so ga pomagali ustvariti. Razdeljevanje deležev v podjetju je uveljavljena poslovna praksa pri visokotehnoloških podjetjih na začetku poslovne poti, ko si morajo delnice svojo vrednost šele ustvariti. Ulukaya pa je med zaposlene razdelil delnice podjetja, ki je že vredno več milijard dolarjev. Uslužbenci z najdaljšim stažem, ki so dobili največje svežnje delnic, so v trenutku postali milijonarji. In to v mlekarski industriji. »Udeležba pri uspehu podjetja so ameriške sanje za 21. tisočletje,« je dejal prejšnji mesec na dogodku revije Vanity Fair.

ZDA so edina zahodna država, v kateri matere nimajo zakonsko zagotovljene pravice do plačanega porodniškega dopusta. Chobani je letos postal eno redkih podjetij, ki je prav vsem zaposlenim, tako moškim kot ženskam, omogočilo šest tednov plačanega porodniškega dopusta. Seveda je to za naše razmere in zdravo pamet še vedno premalo, a v ZDA gre za privilegij, ki ga tovarniški delavci praktično niso deležni. »Pojdite delat otroke,« je Ulukaya pozval svoje zaposlene ob napovedi ugodnosti.

Med zaposlene je razdelil 10 odstotkov podjetja, ki je vredno več milijard dolarjev. Uslužbenci z najdaljšim stažem, ki so dobili največje svežnje delnic, so v trenutku postali milijonarji.

Ne cveti samo njegov posel. Cvetijo tudi skupnosti, kateri del so postale njegove tovarne. Za številna podjetja in kmete v okolici so prav naročila iz Chobanija glavni vir prihodka. Zapuščene hiše in poslovne stavbe dobivajo nove lastnike in prenovljene podobe. V mestu New Berlin po zaslugi Chobanija stoji novo otroško igrišče za bejzbol. »Torej, priseljenec pride v ZDA s skoraj nič premoženja, ustvari veliko bogastvo, zgradi igrišče za bejzbol in sponzorira olimpijske igre,« so »ameriškost« zgodbe povzeli pri reviji Newsweek. Chobani je namreč eden od sponzorjev ameriške olimpijske in paraolimpijske reprezentance.

»On je ksenofobova nočna mora,« je za New York Times dejal izvršni direktor nevladne organizacije Human Rights Watch Kenneth Roth. »Je priseljenec, ki ne tekmuje na trgu dela, temveč na veliko ustvarja delovna mesta. To je povsem v nasprotju s prepričanjem, ki ga širi skrajna desnica.«