Nobena država, ki ima McDonaldsove restavracije, ni šla v vojno z državo, ki ima McDonaldsove restavracije

Zakaj je treba demokracijo rešiti pred nadnacionalkami

Kolumnist New York Timesa Thomas Friedman je pred dvajsetimi leti objavil svojo teorijo za preprečevanje konfliktov med državami. Ugotovil je, da nobena država, ki ima McDonaldsove restavracije, ni šla v vojno proti državi, ki ima McDonaldsove restavracije, odkar jih imata. Friedman je bil eden od tistih, ki so verjeli, da bo globalni kapitalizem zagotovil trajni mir. Trdil je, da bo vzpostavil razmere, ko se bo v državi, ki se bo vključila v globalno gospodarstvo, odprla za tuje investicije in bo okrepila svoje potrošnike, trajno zmanjšala možnost za povzročanje težav in bo spodbujala postopno demokratizacijo in širjenje miru.

Friedman ni mislil, da bo McDonalds končal vojne, ampak da njegov prihod v posamezno državo predstavlja tranzicijo, v Guardianu piše George Monbiot. Tudi on McDonalds navaja kot metaforo in ne misli, da so restavracije te verige s hitro hrano same po sebi razlog za izginjanje odprtih demokratičnih družb, prav tako ne misli, da se bodo države, ki imajo restavracije te družbe, spremenile v diktature. Pravi pa, da ob navalu nadnacionalnega kapitala, kar predstavlja McDonalds, demokracija kot živ sistem ugaša in umre.

Stare oblike in forumi (parlamenti in kongresi) še obstajajo, a njihova moč upada. Politična moč, ki naj bi pripadala nam, ljudstvu, se je preselila na tajne sestanke z lobisti in donatorji, ki določajo meje za razprave in ukrepanje. Postala je stvar Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Evropske centralne banke (ECB), ki ne dogovarjata ljudem, ampak finančnemu sektorju.

Moč, ki bi morala pripadati ljudem, so zlomile mednarodne pogodbe, kot so Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA), sporazum o trgovanju s storitvami (TISA), predvideni sporazum o trgovini in naložbah med EU in ZDA (TTIP), o katerih se pogajajo za zaprtimi vrati, kjer prevladujejo lobisti korporacij. Ti lobisti svoje interese uveljavljajo v klavzulah, kot so investicijska sodišča, ki jih volivci nikoli ne bi odobrili, saj obidejo nacionalna sodišča držav in prek katerih korporacije od držav zahtevajo odškodnine zaradi odločitev, ki so jih sprejeli njihovi demokratično izvoljeni politiki.

Ti sporazumi omejujejo domet politike, znižujejo pravice delavcev, pravice potrošnikov, regulacijo finančnega sektorja in kakovost življenja v soseskah. Suverenost spreminjajo v farso. Tisti, ki so pozabili, da je bila ena glavnih predvolilnih obljub novega predsednika ZDA Donalda Trumpa, da bo te sporazume ukinil, ne morejo razumeti, zakaj so bili ljudje pripravljeni tvegati in ga izvoliti.

Tudi na nacionalni ravni model McDonaldsa uničuje demokracijo, ki je odvisna od prepričanja in medsebojnega zaupanja, da pripadamo narodu in narod pripada nam. McDonaldsov model ne bi mogel biti bolje narejen za to, da uniči to dojemanje demokracije. Korporacije, ki jih ne omejuje demokracija, nas vodijo do podnebnega zloma, kar je resna grožnja globalnemu miru.

Eden od odgovorov Trumpu, Putinu, Orbanu, Erdoganu, Le Penovi in njihovi politiki je, rešiti demokracijo pred nadnacionalkami. Rešiti je treba skupnost kot ključno politično enoto, ki jo napadajo banke, monopoli in verižne trgovine. Priznati je treba, da ni večje grožnje za mir med narodi kot podjetniški model, ki uničuje demokratično izbiro.