Bradati panker je oksimoron

»Pravijo mu pesnik, Liz. Ne pisatelj, ne kantavtor, pesnik. Pravijo, da je pesnik, Liz.« — I z kratke zgodbe Pomilostite Edwarda Snowdna, avtorja Josepha O’Neilla, objavljene v New Yorkerju 12. decembra 2016

Ni ravno optimalno klubsko koncertno prizorišče, ob špeceriji, med nizkimi socialističnimi prulskimi bloki, brez pravega odra in plesišča, par mizic in šank. To ni oviralo benda, da ne bi odigral polnokrvnega punk koncerta, vključujoč zadetega in do pasu slečenega pevca v ospredju. Glas ga izdaja že v prve pol ure nastopa, hrešči in piska, da je veselje, tip je prava, opotekajoča se vokalna distorzija. Rokenroler. Malo spomni na Neleta iz Zabranjenega pušenja, iz zgodnjega obdobja. Suhljat, majhen, precej zmešan. Razlika je v bradi, kot to opazi analitično oko profesorja zgodovine, Martina, s katerim sva, naslonjena ob šank, iz ozadja, pestujoč vsak svoj vrček piva, z najinim srednjim letom primerne, kritične in varne razdalje spremljala koncert. Bradati panker je oksimoron. Vsaj za naju, ki sva odraščala ob Štulićevi poeziji, ki to (poezija namreč) očitno je. Očitno. Vsaj, kar se švedske akademije tiče. Brijem bradu brkove, da ličim na Pankrte, verz/referenca je torej poezija, literatura, enako kot tisti Vselej si/nekaj kot tesnobna mera izseljenega sveta, pesnika, ki je odšel. V melanholično globino potopljenega sveta, Atlantido, ki jo je s svojo naracijo ustvaril, da bi lahko po njej hrepenel. Če ne bi odšel, bi nam morda povedal svoje mnenje o letošnjem nobelovcu za literaturo, tako pa smo o tem poslušali predvsem Dylanove oboževalce in kolege kantavtorje, malo ali nič pa pesnike. Gospa iz komisije za podelitev Nobelove nagrade sicer pravi, da je s tem vse v redu, da sta tudi Homer in Sapfo pisala poetična besedila, namenjena izvajanju ob spremljavi inštrumentov. Morala je izvesti dvatisočpetstoletni kvantni skok, da bi utemeljila letošnjo nagrado Dylanu, in to v ero, ko je bilo pismenih ljudi le za vzorec, in seveda ni nič čudnega, da jim je bilo poezijo treba prepevati, da bi jih ta sploh lahko dosegla.

Gospa iz komisije za podelitev Nobelove nagrade sicer pravi, da je s tem vse v redu, da sta tudi Homer in Sapfo pisala poetična besedila, namenjena izvajanju ob spremljavi inštrumentov.

Hm, morda pa je prav v tem sporočilo letošnje izbire nobelovca za literaturo, da po dva tisoč letih razvoja pismenosti in njenega zmagoslavja počasi prehajamo v obdobje njenega novega zatona, v obdobje postpismenosti (morda je to kandidatka za besedo prihodnjega leta), v katerem bosta kompleksna kognitivna procesa branja in pisanja postala bodisi odvečna zaradi napredka in dosežkov informacijskih tehnologij bodisi nezaželena ali celo prepovedana, kot v distopičnem romanu Raya Bradburyja Fahrenheit 451. Ali pa je morda poanta v tem, da nam, preden zaplavamo med vse tiste težke, nerazumljive verze pisane poezije, ki tiho in brez glasbene spremljave strmijo v nas iz odprtih knjig, nataknejo rokavčke, da se ne utopimo, da ne odnehamo, ko nas v grlu stisne nerazumevanje. Oblita z glasbo pesem gotovo lažje zdrsne dol po evstahijevi cevi, užijemo jo na hitro, brez prave možnosti in, v resnici, tudi potrebe po vračanju nazaj po tekstu. Morebitni težko razumljivi deli so hitro mimo, odrešeni smo napora, tistega miselnega, lahko se v celoti prepustimo užitku poslušanja. Živela pasivnost.

Sicer je prav intelektualni napor tisti, ki se ga v zadnjem obdobju najbolj ogibamo. Nimamo težav s polmaratoni, maratoni, triatloni, vsakodnevnimi pasijoni po vadbenih postajah fitnes centrov, ko pa se soočimo z nečim, kar zahteva resnejši in dolgotrajnejši miselni napor, ki ga branje prave literature, sploh pa poezije, zagotovo terja od nas, smo nagnjeni k iskanju bližnjic. Da ni tudi podelitev Nobelove nagrade za literaturo ena izmed takih bližnjic? To ni ista stvar, je bil moj prvi odziv, ko sem slišal. Ni ista stvar odmisliti, izključiti vse motilce tega krasnega novega sveta, pametne telefone, televizije, prenosnike, vsa ta stalno na stežaj odprta virtualna okna v svet, in se lotiti ene same pisane pesmi, kjer se lahko prav na vsaki zapisani besedi zatakne in ustavi. Ali pa takole na koncertu v Prulčku, s katerega me je nobelovska digresija prestavila v Stockholm, v gneči, z vrčkom piva, loviti, ali pa tudi ne, besedilo komada, zraven poplesavati, ploskati v ritmu, objemati in poljubljati se z dekletom, vpiti od navdušenja, kar vse je počela družba fantov in deklet v prvi vrsti. Kakšnih deset jih je bilo, Metelkova style, očitno največjih oboževalcev, med katerimi se je ob prvih taktih komada, ki mi že mesece ne gre iz ušesa, začelo tisto znano vznemirjeno brbotanje, iz katerega je bilo takoj jasno, da je prišla na vrsto največja uspešnica M.O.R.T.-ovcev iz Sinja, srca Cetinske krajine, ki je bolj kot po punku znan po galopirajočih konjenikih z dolgimi kopji. Ni isto.

Čeprav je oboje lahko vrhunsko in oboje je seveda lahko tudi zanič. Tudi niso isti osamljenost v procesu pisanja poezije, za katero nagrada prej redko kot občasno pride zgolj v obliki kakšne literarne štipendije ali rezidence, in na drugi strani zaslepljujoči soj žarometov, bučanje polnih stadionskih tribun in milijoni dolarjev od pogodb, sponzorjev in tantiem, kot resignirano ugotavlja junak kratke zgodbe Pomilostite Edwarda Snowdna, avtorja Josepha O’N eilla, pesnik M ark McCain, njegov alter ego. Kar seveda ne pomeni, da rock, pop in punk komadi ne morejo imeti smiselnih, globokih, poslušanja in razmisleka vrednih besedil, in tudi uspešnica, s katero so sinjski bradati pankerji koncert odpeljali do vrhunca in bisa, je takšna. Kažu moraš crnčit/vremena su teška/u tom sistemu/ ja sam mala greška/Jer meni se ne da/ biti komad leda/biti nečiji broj/ ni jeftini stroj/I tako dan za danom/svaki božji tjedan/od osam do četri/do pet, šest, sedam. Himna generacije. Generacije s konca neoliberalizma, ideologije, katere logika je tako preprosta, da jo je mogoče povzeti v dveh kiticah punk komada, zaradi česar je še toliko bolj fascinanten njen tridesetletni zmagoviti svetovni pohod, ki se je začel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v deželi Pabla Nerude in Roberta Bolaña. Nizko plačilo in dolg delovnik. In življenje, ki se kot kocka ledu topi v urah po osmih urah dela. V deveti, deseti in tudi v enajsti, v urah, v katerih stroški dela strmo padajo, dobički pa zletijo v nebo. Diagnoza stanja bradatih pankerjev v uvodnih dveh kiticah je torej sijajna, na to temo pravzaprav ni mogoče reči še kaj dosti bolj koherentnega.

V nasprotju z refrenom, ki sledi in s katerim padejo naravnost v neoliberalno past, v ideološki stroj, v katerem tudi sami, skupaj z vsemi nami preostalimi, ne da bi se tega zavedali, celo čvrsto prepričani o nasprotnem, postanejo eno izmed kolesc, ki ga poganjajo. Meni se skače/baš mi se skače/trče i skače/jače i jače/ meni se smije/baš mi se smije/radost me grije/dođi što prije. Namesto vizualizacije spremembe stanja skakanje in smejanje, čisti užitek kot nagrada za popolno podreditev. Prosto po Houellebecqu. Morda pa je poanta nagrade Dylanu prav v tem. Morda je bil namen priklicati upornega duha. Resno? S počastitvijo več kot petdeset let starih uporniških pesmi generacije, ki se je takoj, ko je bilo konec poletja ljubezni, preoblekla v korporativne obleke in kostime. Danes pa v večernih toaletah, okrašena z biseri in diamanti, sedi v prvih vrstah podelitve Nobelove nagrade za literaturo, da bi se, ob nastopu Patti Smith, lahko nostalgično spominjala svoje uporniške mladosti. Tako kot jaz in Martin, srednjeletna odvetnik in profesor zgodovine, ki na punk koncertu v Prulčku v glavi vrtiva porumenele beta in VHS-posnetke s konca osemdesetih, iz parka za Poljansko gimnazijo, Festivalne dvorane in Doma svobode, preden se vrneva v vsakodnevno konformistično realnost. Nič ni bolj patetičnega od nostalgičnih starih prdcev.

Ni čudno, da je Patti pozabila besedilo A Hard Rain’s A-Gonna Fall, ki ga je od najstniških let verjetno zapela neštetokrat. Morda je v tistem trenutku, na tistem mestu, v senci kraljevske krone, med vsemi tistimi fraki in lentami, izgubilo smisel. Gotovo ni bil problem v tem, da Patti, kljub svojim sedemdesetim letom, ne bi bila več v formi. Samo pogledati je treba njen newyorški nastop, nekaj dni pred nastopom v Stockholmu, na dvajseti obletnici portala Democracy Now!, kako z Michaelom Stipom iz R.E.M. skače in vpije »People have the power«. Očitno je vse v kontekstu. V New Yorku je bila doma, v družbi Amy Goodman, ki ne ve, kaj je to konformizem, zato s svojim portalom vsak dan bije vnaprej izgubljene bitke z velikimi korporativnimi mediji, da bi v svet spravila zgodbe o strelskih vajah ameriških policistov s premikajočimi se temnopoltimi tarčami ali pa tisto najnovejšo o indijanski vstaji v Standing Rocku. Čisto neka druga družba in publika od tiste v Stockholmu, pred katero pa bi, o tem sem prepričan, Bob Dylan, od katerega že vsaj štirideset let nisem slišal ničesar subverzivnega, če bi nastopil sam, v nasprotju s Patti Smith A Hard Rain’s A-Gonna Fall odpel brezhibno.