Pregled leta: Konec nenaravnega sobivanja

Konec junija je 52 odstotkov Britancev in Britank na referendumu glasovalo za izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Britansko ljudstvo ni poslušalo domačih industrialcev, vodstev velikih političnih strank, večine mainstreamovskih medijev in sindikatov, ki so bili za to, da država ostane v EU, temveč je prisluhnilo novodobnim britanskim populistom, zlasti nekdanjemu londonskemu županu Borisu Johnsonu in predsedniku nacionalistične stranke UKIP Niglu Farageu, ki sta z lažmi in polresnicami o »krivicah«, ki se godijo Britaniji znotraj EU, navduševala in navdušila množice.

Farage je s populistično retoriko prepričal tudi Donalda Trumpa, ko je teze o nevarnostih priseljencev za »avtohtono« prebivalstvo v ZDA in EU predstavil na Trumpovem predvolilnem zborovanju v Misisipiju. Povedno je, da je bil »Mr. Brexit« prvi tuji politik, ki ga je sprejel novi ameriški predsednik, in še bolj, da se v času predvolilne kampanje nobeden izmed najvišjih angleških in škotskih politikov ni hotel sestati z razvpitim Trumpom. »Strupen« je bil tudi za tedanjega britanskega premiera Davida Camerona, ki je med mandatom skušal odpor Britancev do EU »rešiti« s svežnjem reform. Pravzaprav je izsiljeval dodatna izvzetja svoje države iz evropske zakonodaje; nove ukrepe za neoliberalno »poživitev« evropskega gospodarstva.

Kampanja je bila umazana, neznačilna za politično vedenje v tej otoški državi. Umorjena je bila laburistična poslanka Jo Cox, zagovornica obstanka Velike Britanije v EU. Morilec, desničarski skrajnež, je v navalu besa zakričal: »Britanija na prvem mestu!« Velika Britanija odhaja. Po marcu 2017, ob uveljavitvi 50. člena lizbonske pogodbe, bo začela dvoletna pogajanja z EU in takrat bo jasno, ali bo ubrala pot »trdega brexita«, kar pomeni izstop iz enotnega trga in zaprte meje za priseljence iz celinske Evrope, ali »mehko« inačico odhoda v obliki ohranitve večine veljavnih sporazumov z EU. Prosti pretok delovne sile, eden izmed stebrov evropskega združevanja, je spričo begunskega in migrantskega vala občutljiva tema povsod po Evropi, ne samo v Veliki Britaniji.

Ta bo »samostojna« poslej še lažji plen ameriškega velekapitala. Evropska unija bi z izstopom Velike Britanije, najbolj neoliberalne med vsemi članicami, lahko proces nadaljnje integracije zasnovala na novih temeljih z značilnostmi evropskega tržno-socialnega sistema, ki ga je v zadnjih desetletjih opustila zaradi navala neoliberalizma, mati katerega je bila tudi britanska premierka Margaret Thatcher.