Koga moti Uroš Grilc kot kandidat za generalnega direktorja RTV Slovenija?

Potrebne so spremembe

Razpis za generalnega direktorja RTV Slovenija je zaključen. Nanj se je prijavilo pet kandidatov: zdajšnji v. d. generalnega direktorja Marko Filli, nekdanji kulturni minister Uroš Grilc, televizijski producent Igor Rozman ter nekdanja direktorja Filmskega sklada RS Igor Kadunc in Irena Ostrouška. Zadnja dva naj bi (neuradno) poslala nepopolni vlogi.

Marko Filli se je kot generalni direktor izkazal kot dober krmar, ne krmar nacionalke, temveč krmar med interesi leve in desne politike. Dokazal je, da se spretno znajde na obeh straneh. Zapustil je dediščino številnih incidentov, ko bi moral kot prvi mož javne televizije zaradi nizkih novinarskih standardov ukrepati. Pa ni. Preživel je upor novinarjev, poleg tega se ga drži madež nezakonitega vršilca dolžnosti, kar je posledica zapletov z imenovanjem generalnega direktorja leta 2014, ko je programski svet sprva za direktorico izbral Natašo Pirc Musar, nato pa si premislil.

Bolj moramo biti pozorni na kandidaturo Igorja Rozmana, nekdanjega šefa produkcije na RTV. Že pred dobrim mesecem je zaokrožila informacija, da naj bi bil kandidat Cerarjeve stranke SMC, zato smo ga takrat poklicali in preverili, ali bo kandidiral. Zatrdil je, da ne, ker ga tovrstna funkcija ne zanima.

Tretji z domnevno popolno vlogo pa je Uroš Grilc, nekdanji minister za kulturo v vladi Alenke Bratušek, ki je na Mestni občini Ljubljana do zdaj opravljal funkciji načelnika oddelka za kulturo in vodje urada za mladino. Po izobrazbi je doktor filozofije. Seveda so Grilca takoj začeli črniti. Konservativno Združenje novinarjev in publicistov je zgolj zaradi njegove prijave pohitelo z izjavo, da bi bila Grilčeva izvolitev za generalnega direktorja »norčevanje iz zakonodaje, zdrave pameti in vseh, ki si prizadevajo za neodvisnost civilne družbe in medijev od politike«. Sklicujejo se na Grimsov zakon o RTV Slovenija, ki v 17. členu določa, da v programski svet RTV Slovenija »ne morejo biti izvoljene oziroma imenovane osebe, ki so ob imenovanju ali v obdobju petih let pred imenovanjem bile člani organov političnih strank, poslanci ali uslužbenci v evropskem parlamentu in funkcionarji v EU, poslanci v državnem zboru, ministri, predsednik vlade, predsednik republike …« Ta omejitev za generalnega direktorja zakonsko sicer ni določena. Grilc na očitke odgovarja, da »glede na količino navedenih napačnih dejstev in frivolno raven argumentiranja vsebuje ta izjava bistveno več političnega masla, kot sem si ga doslej v celem življenju namazal na kruh«. Z argumentom o političnem čistunstvu je mogoče praktično preprečevati prihod na funkcijo številnim sposobnim kandidatom.

Grilc je seveda bil politik, opravljal je politično funkcijo, a ni strankarski človek. Nikoli ni bil član nobene stranke. Jih je zmotilo prav to, da se ne skriva za lažno fasado kot nekateri prepoznavni novinarji (recimo Jože Možina), ki podpirajo določeno politično opcijo? Tudi aktualna direktorica TV Slovenija Ljerka Bizilj je nekdanja poslanka stranke LDS. Morda pa je Grilčeve kritike (z)motila njegova izjava, da se mu zdi struktura upravljanja nacionalne RTV s participacijo političnih sil zastarel model? Grilc se zavzema za radikalen umik politike od odločanja o vsebinah.

Kakovost javne televizije vpliva na vso družbo. Programski svetniki se lahko odločijo za spremembe ali pa vztrajajo pri statusu quo. Status quo je v tem primeru izvolitev novega ali starega direktorja, ki naj bo predvsem neškodljiv za vse strani, ki je brez barve, vonja in okusa in ki se ni in se ne bo zameril nikomur.