Ukrajinska Odesa je največji črni trg v Evropi

Na »Polju čudežev« na jugozahodu Ukrajine je mogoče kupiti prav vse

Postavili so ga leta 1989, po razpadu Sovjetske zveze. Danes je največji črni trg v Evropi. Nekateri ga imenujejo »Pritisk«, drugi »Polje čudežev«. Ime »Sedmi kilometer«, naj bi dobil, ker leži na sedmem kilometru na cesti med Odeso in Ovidiopolom oziroma ker stojnice, ki stojijo druga ob drugi, skupaj merijo dobrih sedem kilometrov. Novinar časopisa Zeit Steffen Dobbert je na tej tržnici skupaj z ukrajinsko novinarko Darino Karuna za članek zbiral podatke več kot dva meseca. Predstavljal se je kot Martin, ki ima v Berlinu majhno trgovino s športno opremo. Ukrajinska novinarka je bila njegova prijateljica, ki je dobra poznavalka ukrajinskega črnega trga, zato jo je prosil za pomoč.

»Polje čudežev« meri 750 tisoč kvadratnih metrov in je več kot sedemkrat večje od največjega nakupovalnega središča v Berlinu. Z ličnimi nakupovalnimi središči na Zahodu ima ukrajinski črni trg malo skupnega. Na njem so večinoma ladijski zabojniki, ki stojijo drug na drugem. Spodnji je prodajna stojnica, zgornji skladišče večinoma ilegalnega blaga. Vseh zabojnikov je več kot 3000, v njih delajo ljudje iz 32 držav.

»Polje čudežev« ima lastno gasilko enoto, lasten časopis, hotel, veliko restavracij, kavarn, menjalnic, lastno policijo, osem parkirišč, tri zdravstvene ambulante, lasten kanalizacijski sistem. Vsi zabojniki so oštevilčeni, glavne ulice med njimi so poimenovane po barvah. Na zeleni ulici v zelenih zabojnikih ženske prodajajo predvsem ženska oblačila od spodnjega perila do krznenih plaščev. V rdeči ulici moški prodajajo izdelke za dom. Nekaj metrov naprej, ob ulici usnjenih izdelkov, je na prodaj orožje. Diagonalno od policije ženska prodaja logotipe družb, ki jih je doma mogoče zašiti na ponarejena oblačila, med drugim Nike, Adidas, Vogue, Jack & Jones.

Na »Polju čudežev« prodajajo tudi računalnike družbe Apple, ki jih ta družba ne izdeluje, torbice Versace, očala Gucci, puloverje Hilfiger, pekače za vaflje, metle, družabne igre, viseče mreže, barbike, pse, telefone, mize, čevlje, lutke za izložbe, pa vse drugo, kar je mogoče poceni proizvesti v Ukrajini ali Aziji in je mogoče prodati drugod.

Steffen Dobbert je kot Martin ponaredke jakne Adidas naročil pri Abdulahu in Jusufu. Najprej sta bila skeptična, spraševala sta ga, koliko prometa ustvari, radovedno sta gledala v torbo, iz katere je vzel originalno jakno Adidas iz Nemčije, ki naj bi služila kot model za ponaredke. Martin je želel imeti 1000 ponaredkov te jakne, polovico črnih in polovico modrih. V Nemčijo naj bi jih pretihotapili v avtobusih. Prek poljske meje naj bi pretihotapili po 100 jaken na avtobus, iz Poljske pa potem dostavili v Berlin. Končna dogovorjena cena za jakno je bila 10 dolarjev. Transportni stroški naj bi znašali tri dolarje na jakno. »Poznava nekaj ljudi na meji,« je dejal Abdulah. Posel je zato varen. V Nemčiji je Steffen Dobbert originalno jakno v trgovini Adidas kupil za 69,95 evra. Abdulah in Jusuf sta za ponaredek najprej zahtevala 35 dolarjev, za posel z »Martinom« sta se dogovorila na petem sestanku.

Del sistema na črnem trgu v Odesi je, da za ponaredke nihče ni odgovoren. Lastniki trga pravijo, da samo zagotavljajo prostor za prodajo in pobirajo najemnino za stojnice. Lastniki, kot sta Abdulah in Jusuf, zabojnike oddajajo v najem in njihovi najemniki najemajo prodajalce. Varnostniki prodaje ponaredkov ne preganjajo. Ukrepajo le, če se sprejo prodajalci med seboj ali s kupci. Po ulicah med zabojniki sicer hodijo zato, da kontrolirajo stranke, ki se jim zdijo nenavadne, in obiskovalce, ki postavljajo preveč vprašanj.

Viktor Mikolajovič, ki je v upravi trga pristojen za marketing in je eden od 60 tisoč zaposlenih, je pojasnil, da na »Polje čudežev« vsak dan pride iz celotne Ukrajine, Moldavije in Romunije več kot 100 tisoč strank. Avtobusov s kupci iz Rusije zdaj ni več, a posel še vedno dobro teče. Družba, ki upravlja ta trg, je po njegovih besedah v letu 2015 ukrajinski državi plačala za 5,4 milijona evrov davka. Hkrati tudi trdi, da o ponaredkih, ki so na prodaj na »Polju čudežev«, ne ve nič. Takoj, ko je to zatrdil, se je zasmejal in pomežiknil. Vsakdo, ki ta črni trg pozna, ve, da je na njem mogoče kupiti vse. Trg je odprt vsak dan razen petka med 6. in 15. uro.

Abdulah dela tam 19 let. Prišel je iz Tadžikistana. Najprej je razpakiral blago, nato je napredoval v prodajalca, zdaj je lastnik zabojnika. Eden od njegovih prijateljev ima že nekaj let v kraju Mikolajiv, dve uri vožnje od Odese, tekstilno tovarno. V njej naj bi sešili 1000 ponarejenih adidasovih jaken, ki jih je naročil Martin. Ko je na petem srečanju, na katerem se je z Abulahom in Jusufom končno dogovoril za posel, Abdulaha vprašal, če lahko tovarno obišče, ga je ta skeptično pogledal. Ukrajinska kolegica je takoj vskočila v besedo in dejala, da se je o tem mogoče pogovoriti naslednjič. Ko sta novinarja bila sama, je pojasnila, da bi bil obisk preveč nevaren.

Nemški novinar je čez dva dni poklical Abdulaha in Jusufa in jima pojasnil, da je posel zanj preveč tvegan, zato se mu odpoveduje. Njun odziv je bilo presenečenje in jeza. Abdulah je nato rekel, da si bosta poiskala drugega partnerja v Nemčiji, ki bo pravi poslovnež, na katerega se je moč zanesti. Promet s ponarejenim blagom je na globalni ravni vreden 600 milijard dolarjev.