Odpoved elit in kaj pomeni misliti

Ko elita odpove, preneha biti elita. Kar je samoumevno za politika, za intelektualce ni. Golo mnenje je namreč naravni sovražnik mišljenja.

Po odločitvi Britancev na lanskem referendumu, da želijo izstopiti iz EU (Brexit), zmagi Donalda Trumpa na predsedniških volitvah v ZDA, dobrih možnostih voditeljice francoske desničarske stranke nacionalna Fronta Marine Le Pen, da na letošnjih predsedniških volitvah pride v drugi krog, po propadlem italijanskem referendumu, ob krizi EU je popularno govoriti o tem, da so politične, pa tudi intelektualne elite odpovedale. To govorjenje je po oceni avstrijskega filozofa Konrada Paula Liessmanna iz več razlogov izdajalsko.

Del uveljavljene elite podpira Brexit ali bo sedela v vladi Donalda Trumpa. Malo čudno je tudi takoj govoriti o odpovedi elit, če rezultati volitev ne ustrezajo lastnim političnim stališčem tistih, ki govorijo o odpovedi elit. Veljalo naj bi namreč, da za demokracijo velja tudi, da mora imeti opozicija v skladu z zakonodajo možnost, da dobi volitve in prevzame politično odgovornost. To lahko pripelje do neprijetnosti, a zaradi tega družba ne razpade in ne grozi takoj vladavina drhali, piše Liesmann.

Je pa mikavno na načelni ravni razmisliti, pod kakšnimi pogoji elite lahko odpovedo. Pri tem se ne gre sklicevati na lastne interese in klientelistično politiko, ampak na strukturo družbe nasploh. V tem smislu je o odpovedi mogoče govoriti na podlagi finančnih in gospodarskih kriz po letu 2008, evropske migracijske politike, ki si tega imena ne zasluži, številnih nerešenih socialnih napetosti, ki se zaostrujejo, na podlagi nemoči evropske in ameriške politike ter njune sokrivde za katastrofo na Bližnjem vzhodu, nemoči v boju z islamskim terorizmom. Politične in ekonomske elite nalog, ki si jih zastavljajo, ne morejo rešiti.

Poseben poudarek je na tem, da elita, ki odpove, preneha biti elita. Kajti pravico do oblasti in privilegijev je mogoče upravičiti le s tem, da gre za izbor najboljših in najsposobnejših. Če ti odpovedo, očitno niso dovolj dobri. Če ob teh pogojih še naprej vztrajajo pri statusu elite, pogosto dajejo neprijeten občutek, da jim gre le za oblast in privilegije, ne pa tudi za odgovornost, ki moč in privilegije opravičuje. Tolažba pri tem je, da za kritike takšnih elit velja enako, če bi jim uspelo priti na oblast. Da moč človeka skorumpira, vemo že od Platona, zato je presenetljivo, da ob vsakem udarnem škandalu ravnamo tako, kot da bi se to zgodilo prvič.

Tako pridemo do intelektualcev. Tudi oni naj bi odpovedali. To ne velja, saj oni sploh ne morejo odpovedati, ker naj ne bi ukrepali, ampak mislili. To jim je bilo dovolj krat očitano in ti očitki so jih napeljali k temu, da so se vključili, povezali s strankami, priporočali in podpisovali zahteve. Potem je bilo vedno slabše kot prej. Delo intelektualcev je kritična analiza družbe. Da je to mogoče, kažejo vnovič odkrite ekspertize, ki sta jih ameriški filozof Richard Rorty in nemški socialog Ralf Dahrendorf predstavila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Na podlagi globalizacije sta diagnosticirala globoke socialne napetosti, ki bodo lahko izpodkopale demokracijo in privedle do avtoritarne skušnjave kot edine alternative.

Ta opozorila so bila preslišana. Družbena kritika je postala simbolna politika. Kaj naj bi ob sedanjih pogojih bila naloga intelektualcev? Več krat izražene ugotovitve, da se skozi filtre socialnih medijev in nakladanje v pogovornih šovih razmišljanje, ki si to ime zasluži, težko prebije, ni prav povsem zavreči. Nenazadnje so ga akterji javnega diskurza pomagali demontirati s tem, da so ga sami diskreditirali in ga s strategijami samoimunizacije nadomestili z moralo.

Skušnjava po poenostavljanju ni majhna. Zakaj razmišljati o odločenem političnem stališču in iskati boljše argumente, če jih je dovolj diskreditirati kot desničarske, populistične, nacionalistične ali konservativne oziroma jih označiti kot fobijo? Z dvema nevarnostma se sooča intelektualec: z nagnjenjem k paternalistični ljudski pedagogiki in z željo po patologizaciji domnevnega ali resničnega nasprotnika.

Kar je samoumevno za politika, za intelektualce ni. Misliti ne pomeni, se z vsemi pogovarjati. A k bistvu mišljenja sodi, da znamo razmišljati samostojno, v soglasju s samim seboj in na mestu vsakega drugega. Kar manjka, je manj realno srečanje z jeznim ljudstvom kot fantazijo, se vživeti v položaje in razmere, ki kot kaže, nasprotujejo vsem lastnim izkušnjam in prepričanjem. Ta poskus, nekaj neprijetnega razumeti, ne pomeni, sprejeti vse ali vse opravičiti. Kajti misliti pomeni vztrajati na utemeljenosti argumentov, prepričljivosti prepričanj, razumnosti razlag in preverljivosti trditev.

Golo mnenje je naravni sovražnik mišljenja. Zaradi tega mišljenje lahko tudi boli. Strpnost. ki velikodušno dopušča vse, izdaja stvar mišljenja. Stvar mišljenja izdaja tudi tisti, ki se želi izogniti težkim vprašanjem z ustanovitvijo različnih komisij, ki naj presodijo, kaj je res in kaj ne. Razmišljanje je težavno in to je naloga intelektualcev. Kdor s tem misli resno, se ne bo zanašal na potrditve enako mislečih, se ne bo zadovoljil s humanistično poudarjenimi frazami in parolami, ne bo dopustil, da bi mu mediji in tisti, katerih mnenja mediji širijo, pustil predpisati, kako in kaj naj misli.

Tudi najboljša morala ne more nadomestiti mišljenja. Intelektualci bi morali sedeti med vsemi stoli, svoje duševne neodvisnosti ne bi smeli zagovarjati s političnimi povezavami in ekonomskimi odvisnostmi. To ni vedno mogoče. A tudi iz tega nasprotja lahko nastane ugotovitev, da so lahko zlo rigidne čiste zapovedi, ne glede na to, kje in kdo jih formulira.

Na koncu je vsak, ki razmišlja, sam s svojim razmišljanjem. Mišljenje je stvar posameznika in povsod tam, kjer so pravice tega posameznika omejene v korist kolektivnih identitet in njihovih zahtev ali na podlagi državnih posegov in cenzure, to ni škodljivo le za mišljenje. Svoboda, ki ni mišljena kot svoboda posameznika, ni svoboda. Krepost intelektualca je osamljenost, omrežje je njegova pregreha.