Ognjemet kot naravna katastrofa

Branje tega pisanja, ki je rezultat pamfleta (po SSKJ: sestavek, s katerim se sramoti kaka oseba, stvar, dogodek; sramotilni spis …) avtorja Bernarda Nežmaha, za marsikoga ne bo prijetna stvar. Marsikdo (in ve se, kdo) bo skočil pokonci in se postavil v bran avtorju pamfleta z zgornjim naslovom. Brez argumentov, seveda.

Dolgo že spremljam Mladino, nekatere druge medije, ne nazadnje tudi Novo TV24. Slednjo redkeje, ker lahko ob branju popačenih dejstev povzroči prebavne motnje. Za večino avtorjev prispevkov v Mladini vem, kaj lahko pričakujem od njih. So mojstri, ni kaj. Zlasti tudi zato, ker vem, da ni tako preprosto iz tedna v teden »loviti« prave teme, jih napisati tako, da bo imel prispevek glavo in rep in ne bo zmes vsega mogočega. Vsi več ali manj pogosto, a korektno nastavljajo ogledala aktualni politiki, pokritizirajo slabe poteze in ravnanja, a hkrati tudi ponudijo morebitne boljše rešitve. Vse v mejah sprejemljivosti, tudi koristnosti.

Vse to pa, žal, ne velja za Bernarda Nežmaha, ki v mnogih svojih pamfletih nastopa skrajno žaljivo, manipulativno, zavajajoče, neargumentirano in še kako. Resnična dejstva mu niso mar. Že nekaj časa so objekti njegovih napadov: predsednik vlade dr. Miro Cerar, predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez, ministrica Milojka Kolar, minister Zdravko Počivavšek itd., skratka ljudje, ki so trenutno najbolj v napoto politiki in nekaterim politikom na skrajni desni ter primerni za interpelacije in sploh rušenje vlade. Mimogrede: kaj ima ministrica Kolarjeva z zdravim okoljem v Ljubljani in s prepovedjo raketometov. Upal bi si trditi, da so tu veliko bliže, če že, pristojni na ministrstvu za okolje in prostor. Ampak, rušiti je treba zdravstveno reformo… Rušiti je treba vlado. Z vsemi sredstvi in na vse možne načine.

Mirno lahko zapišem, da velika večina Slovencev ve, da nekateri politični akterji zlorabljajo naše mrtve (tudi domobranci so bili naši) za kovanje političnih dobičkov. Kdor to javno reče ali bo javno rekel, napisal, tako kot je rekel dr. Milan Brglez, bo deležen skrajnega, jasno neutemeljenega poniževanja. Tudi to smo lahko pred kratkim prebrali v Mladini.

Vzrok za tole pisanje pa je pravzaprav tisti del Nežmahovega pamfleta, kjer zelo poenostavljeno, tendenciozno in sploh brez vsakršnih pravih argumentov vleče popolnoma zgrešene vzporednice z aktualnimi dogajanji v Siriji (bitka za Alep) in z dogodki izpred 73 let na Turjaku. Po zelo polovičarski, sploh pa neutemeljeni predstavitvi poda ugotovitev: »Vladavina Asada očitno ni utelešenje absolutnega zla.« Absolutno zlo v opisu in primerjavi so torej NOB in partizani!? Tu bi lahko, a ne bom, razlagal o Sun Zu Wuju, kitajskem generalu in mislecu (pred okoli 2500 leti), pa o pruskem generalu in vojaškem teoretiku Karlu von Clausewitzu, ki sta v svojih delih (njuna dognanja veljajo še danes), zelo dobro opisovala tudi ta del vojskovanja – obkolitev in omogočanje nasprotniku, da se izvleče. Mislim, da bi bilo nekomu, ki tako slabo pozna sedanje dogajanje okoli Alepa, ali ga noče ali ga z določenim namenom kroji in razlaga po svoje, in ki ne pozna ali noče poznati dejstev okoli (nesrečnega) Turjaka, zaman pojasnjevati resnična dejstva.

»Partizanski poboj, ki je daleč pod standardi zloglasnega Asada,« se je zapisalo gospodu Nežmahu. A ja? Asadove sile so »izpustile« iz Alepa pripadnike IS predvsem zato, ker so bitke v mestih dolgotrajne, žrtev na obeh straneh veliko, rušenje skoraj nujno. In zato, da ne bi še naprej uničevale mesta, po nepotrebnem ubijale civiliste, za katerimi so se skrivali pripadniki IS in kakšen krat v protinapadih pred sabo potiskali ženske in otroke. Brez skrbi, preden se bodo oboroženi pripadniki IS uspeli poskriti in razbežati po svetu (Evropi) in tam nadaljevati svoj maščevalni pohod, bodo morali v boj z Asadovimi (in še kakšnimi) silami. Od tistih, ki jih bodo ujeli ali se bodo predali, mnogi ne bodo preživeli, precej pa jih bo kar nekaj let v ujetništvu gradilo porušeni Alep ali druga porušena mesta v Siriji. Nekaj takega pač.

In kako je bilo na Turjaku? O tem je bilo veliko napisanega in povedanega z ene in druge strani. Z lahkoto si je ustvariti pravo, nepristransko podobo. Če si jo hočeš, seveda. Tisti, recimo jim beli in četniki, ki so bili v gradu, so mislili, da so na varnem za debelimi zidovi (kaj nam pa morejo, morejo …), da se bodo v Istri izkrcale angloameriške sile, po kapitulaciji Italije jim bodo na pomoč priskočile nemške enote … A nič od tega. Njihovemu predlogu partizanom: gremo vsak po svoje, je bil partizanski ultimat brezpogojna predaja. Ni šlo. Niso hoteli. Slaba vest in zavedanje sta bila premočna. Tisti s krvavimi rokami so bili ustreljeni. Med ustreljenimi so bili tudi težki ranjenci, žal). Ostali so bili razporejeni med kaznjence, ki so morali delati pod nadzorstvom, in tiste, ki so se v delavskih bataljonih pripravljali za sprejem v narodnoosvobodilno vojsko. Večino ujetnikov so takoj uvrstili v enote NOV in jim po zaprisegi celo takoj dali orožje. Kako je zgledala »predaja« med spopadom? Ujeti v gradu so izobešali bele zastave, toda ko so se partizani približali, so »vžgali« po njih. Zanimivo: v napadu na Turjak in na svoje bivše hlapce je s partizani sodelovalo tudi precej italijanskih vojakov, ki so pred tem položili orožje, se predali partizanom.

Vzporednice in morebitne primerjave pa bi gospod Nežmah lahko potegnil med Alepom in Varšavo oziroma varšavsko vstajo (1.avgust 1944), katere cilj je bil osvoboditev izpod okupacije Tretjega rajha. Takrat je bilo žrtev med vojaki (z obeh strani) in civilisti neprimerno več. Ob koncu vojne je bila Varšava praktično porušena do tal.

Gospod Nežmah nekakšno primerjavo med Varšavo in Dražgošami (Enoumje proslave dražgoške bitke, Mladina, št. 2, stran 16) pa vendarle najde. Najprej zapiše: »Toda letošnji slavnostni govornik je besede o tragediji zašilil z napadom na »miselne klečeplaznike« in domobrance, ki so med vojno prisegli Hitlerju. -?????«. Po besedni zmedi povsem na koncu zapiše: »A govorniki na proslavah« - mišljene so spominske slovesnosti na varšavske dogodke – »jih ne obtožujejo, da so miselni klečeplazniki.«. Avtor zapisa gospod Nežmah kajpak pozablja, ne ve ali noče vedeti, da ni mogoče primerjati tistih, ki so prisegli Hitlerju in z njim sodelovali, s tistimi, ki so se mu (tudi v Varšavi) uprli. Če pa se še vrnem na Turjak in ga skušam (niti slučajno glede na velikost) primerjati z Varšavo, je podoba taka: večina »nesrečnikov« s Turjaka se je rešila in preživela, v Varšavi se to ni zgodilo. Večina je napad na Turjak preživela verjetno zato, ker je bil partizanski poboj po mnenju dr. Nežmaha daleč pod standardi zloglasnega Asada in ker so bili NOB in partizani absolutno zlo. Kdo ve, morda pa res?

Ob koncu še vprašanja: Kdo torej širi sovražni govor, kdo s takim pisanjem vnaša razdor v družbo? Kdo škoduje tistim na desni, ki mislijo realno in pošteno?