Tujec pred našimi vrati

»Velikan sociologije« Zygmunt Bauman se ni zapiral v slonokoščene stolpe znanosti, temveč se je v analizah s sebi lastno erudicijo, v kateri je sociološka in filozofska spoznanja ponazarjal s primeri iz literature, vedno odzival na aktualna družbena vprašanja Evrope in sveta. Angažiran in samosvoj je ostal tudi pri 90 letih. V letih pred smrtjo ga je skrbela begunska tragedija. V enem izmed zadnjih zapisov, objavljen je bil novembra na portalu Social Europe, je nesočutni odnos Evrope do beguncev in vzpon populizma poimenoval »kriza človeštva«.

V pogovoru za italijanski časnik Corriere della Sera je poudaril – tako kot v zadnji knjigi Tujci pred našimi vrati (Strangers at Our Door) –, da so migracije stalnica v človeški zgodovini, saj kapitalizem, zlasti na obrobju in v državah »tretjega sveta«, vedno ustvarja »odvečne ljudi«, ki doma ne najdejo dela in iščejo priložnost zanj daleč od doma. Tudi državljanske vojne na Bližnjem vzhodu in v Afriki so po njegovem posledica nespametne politike evropskih kolonialnih gospodarjev v preteklih stoletjih. Zato ni razlikoval med begunci in ekonomskimi migranti. Vsi so morali proti svoji volji zapustiti domove in so se na pragu Evrope znašli v brezizhodnem položaju – brez pravic »izvrženi z območja ‘humanosti’«.

Baumana je skrbel odnos »avtohtonih« ljudstev Evrope, saj so begunsko tragedijo »prevajala« v varnostna in ne humanitarna vprašanja: »Obravnavanje beguncev s trdo roko v imenu varovanja Evrope pred morebitnimi teroristi očitno ustvari več političnega kapitala kot sočustvovanje z ljudmi, ki so se znašli v stiski.« Prepričan je bil, da si na stari celini marsikdo ne upa priznati, da so za begunce odgovorne iste »globalne sile«, ki uničujejo in razdirajo tudi Evropo. »Begunci so utelešenje razpada starega sveta, stabilnih razmerij med vzroki in učinki, ki so z relativno predvidljivostjo posledic omogočala upravljanje sedanjosti in prihodnosti. Ker begunci razkrivajo vse te negotovosti, jih mnogi demonizirajo. Ustaviti jih želijo pred vrati Evrope, da bi z njimi ustavili tudi razdiralne globalne sile,« je zapisal.

Današnja Evropa se tem procesom, ki jo razjedajo od znotraj in od zunaj, ne zmore upreti. Tudi zato so Evropejci prežeti s tesnobo zaradi sedanjosti in strahom pred prihodnostjo. Korenine negotovosti po Baumanu niso le posledica (ne)realnih strahov pred terorizmom, temveč slabitve medčloveških vezi, razpadanja skupnosti in težnje po prenosu skupnih družbenih težav na individualno raven: »Negotovost in s tem občutek ne-varnosti sta plod zamenjave medčloveške solidarnosti z medčloveškim sumničenjem in brezkompromisnim tekmovanjem.« Teh procesov politika ne more, tudi če bi hotela, več ustaviti, saj »se je v (selektivno) globaliziranem svetu igrišče moči osvobodilo nadzora politike, ki je postala nemočna«.

Zygmunt Bauman je vedel, kaj pomeni biti begunec. Sin judovskih staršev, rojen v poljskem Poznanju, je pred antisemitističnim valom, ki je zajel Poljsko, pred izbruhom 2. svetovne vojne z družino prebegnil v Sovjetsko zvezo. Pridružil se je tamkajšnji Zvezi komunistične mladine, vpisal študij fizike, vendar je po dveh letnikih opustil šolanje in se pri 18 letih v boju zoper nacistično zasedbo Poljske pridružil Svobodni poljski vojski. Sodeloval je v bitki za Kołobrzeg in za Berlin, bil odlikovan, v vojski pa je s činom majorja ostal tudi po vojni, a so ga v času antisemitskih čistk, ki so jih izvajale komunistične oblasti, po nekaj letih izključili iz nje.

Vedno je bil na strani »ponižanih in razžaljenih«, odrinjenih na obrobje družbe, na strani žrtev sedanjega ustroja sveta, ki jih je cinično poimenoval »kolateralna škoda«.

Liberalcu v komunistični državi in Judu v Poljski, tedaj in danes prežeti z antisemitizmom, ni bilo lahko. Odlikovanega veterana so leta 1953 nečastno odpustili iz vojske, ker je njegov oče na izraelskem veleposlaništvu zaprosil za vizum. Sprl se je z očetom, saj se sam ni strinjal z doktrino sionizma. Po vojni se je posvetil študiju sociologije in leta 1954 postal predavatelj na Fakulteti za družbene vede Univerze v Varšavi.

Ostal je zvest ortodoksni doktrini marksizma, vendar je pod vplivom Antonia Gramscija in Georga Simmla postajal vse večji kritik poljske komunistične partije. Leta 1968 se je odpovedal članstvu v njej. Marca istega leta je Poljsko zajel nov val antisemitizma in veliko poljskih Judov je zapustilo državo. Med njimi je bil tudi Bauman, ki so ga že pred tem odpustili z univerze. Da bi lahko zapustil državo, se je odrekel poljskemu državljanstvu, se najprej odpravil v Izrael in tam poučeval na univerzah v Tel Avivu in Hajfi, leta 1971 pa sta se z ženo Janino ustalila v angleškem Leedsu, kjer je bil na tamkajšnji univerzi predstojnik oddelka za sociologijo in tam ostal do upokojitve leta 1990.

Je avtor več kot 50 socioloških knjig in se je v sedemdesetih letih posvečal zlasti analiziranju socializma. Marko Uršič piše, da sta v zgodnjem obdobju nanj vplivala učitelja z varšavske univerze Julian Hochfeld in Stanisław Ossowski, še posebej pa italijanski komunistični teoretik Antonio Gramsci. Ta mu je pokazal, kako ostati zvest liberalnim nazorom in hkrati nasprotovati političnim oblastem, ki so marksizem zlorabljale za utemeljevanje svoje prevlade. Uršič med vplivi na Baumana navaja tudi Georga Simmla, Maxa Webra, Theodorja Adorna, Jürgena Habermasa, torej avtorje, ki so vsak po svoje tematizirali razmerja – povedano v sociološki teoriji – med strukturo in posameznikom. Že tedaj je doumel, opozarja Uršič, da je naloga »sociologije posameznika osvobajati vpliva družbenih procesov in struktur ter mu omogočiti čim bolj analitičen pogled na dogodke v neposredni bližini«.

Sredi osemdesetih let se je posvetil preučevanju fenomena postmoderne in postmodernizma. Še pred tem, leta 1987, pa je izdal morda najbolj znano študijo Moderna in holokavst. V njej je trdil, v nasprotju s tedaj uveljavljenimi študijami totalitarizmov 20. stoletja, da največjega pomora v zgodovini človeštva ne moremo pripisati nekakšni regresiji v barbarstvo, temveč je posledica vse večje birokratizacije in instrumentalizacije življenja, kjer je človek le orodje v službi širšega interesa. Iz zlorabljene in »izkrivljene« razsvetljenske doktrine je nastala »moderna imperialna država, ki je z birokratizacijo in zaverovanostjo vase skušala ustvariti videz popolnega reda in obvladljivosti. Posledica tega je tiranstvo nad narodi, skupinami in posamezniki, ki je vrhunec doseglo v totalitarizmih 20. stoletja,« pojasnjuje Baumanovo misel dr. Janez Juhant.

Zlovešče sporočilo, ki ga Bauman ponuja svoji in prihodnjim generacijam, je, da holokavst ni bil (le) nekakšna anomalija v zgodovini človeštva in regresija v barbarstvo, temveč se lahko ponovi kjerkoli in kadarkoli, če v družbi nastane »moralni vakuum«, vse upravljanje družbe pa prevzame državni sistem.

Nekateri sociologi ga označujejo za preroka postmoderne, vendar se je sam takšnim oznakam izogibal, saj je obdobje po času »velikih zgodb« moderne poimenoval »tekoča moderna«. Ta fenomen je v knjigi Tekoča moderna opredelil na podlagi ravnanja posameznika na petih življenjskih ravneh, označenih s pojmi emancipacija, individualizacija, čas/prostor, delo in skupnost. Po njegovem so vse te življenjske ravni po moderni zašle v hudo krizo, kajti zahodni svet je zajela relativizacija, razpadli so tradicionalni vrednotni sistemi in izgubil se je tudi osredotočeni kritični in emancipatorni potencial Velikih zgodb, ki so jih kot utopije sanjali preroki moderne.

Že v tej knjigi nameni ostro kritiko ideologiji potrošništva in vsiljevanju dobrin, ki jih posameznik ne potrebuje, a jih kupi, da bi lahko – v pomanjkanju pravega vrednotnega sistema – kupil ali vsaj »simuliral« vrednote z življenjskim slogom.

Bauman ni bil makrosociolog, ki bi rešitve za zagate sveta iskal v analiziranju svetovnih ureditev. Kot zdravilo za blaženje simptomov vse večje socialne neenakosti ni »svetoval« revolucije, temveč takojšnjo uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka, saj brez tega mehanizma zagotavljanja socialne varnosti, ki jo mora zagotoviti skupna oblast, »formalno razglašena svoboda posameznika ostaja farsa, delitev družbe na ‘tiste, ki imajo,’ in ‘tiste, ki nimajo’, pa se ujema z delitvijo na ‘tiste, ki lahko,’ in ‘tiste, ki ne morejo’«.

Predvsem pa je verjel v moč in svobodno voljo posameznika. Bil je Jud in dvakratni begunec, ki se mu je domovina tako rekoč odrekla, zato mu je bil blizu položaj večnega tujca, ki na podlagi opažanj družbenih vprašanj v vsakodnevnem življenju, a z distance razčlenjuje položaj posameznika v sodobnem svetu.

Tako je ravnal in mislil vse življenje. Verjel je, da lahko sociologija, ki je bila v preteklosti pogosto orodje socialnih inženirjev, postane polje za analizo ujetosti posameznika v različne dokse in orodje za širjenje svobode. V času, ko se vsa odgovornost prelaga na pleča posameznika, mora vsak sam v sebi najti moč, da se upre sistemu.

Po Baumanu je družbena razmerja v svetu mogoče spremeniti le z individualno etiko in v pristnem dialogu s sočlovekom. Do individualne morale pa (neoliberalni) sistem in relativizacija vseh etabliranih vrednotnih sistemov po njegovem nimata dostopa, saj je »moralno ravnanje pred-razumsko, odvisno od človekovih prvotnih drž«. V zvezi s tem navaja Kantov kategorični imperativ, ki narekuje: »Delaj tako, da lahko velja maksima tvoje volje vselej hkrati kot načelo obče zakonodaje.« Ta formulacija potrjuje, kar ljudska modrost šteje za resnično in kar priporoča, da se spoštuje: »Delaj drugim, kar želiš, da drugi storijo tebi.« In narobe: »Ne delaj drugim tega, česar ne bi želel, da drugi storijo tebi.« Težava pa je, piše Bauman, da se to univerzalno sporočilo, ki je tudi »zlato pravilo« svetovnega etosa, krši zaradi prišepetavanja osebnega interesa, vsiljenega z ideologijo neoliberalizma.

Bauman, poljski Jud, begunec in »velikan sociologije«, ki je na povabilo Oddelka za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete leta 2011 predaval tudi v Sloveniji, je umrl prejšnji ponedeljek na svojem domu v Leedsu. V knjigah in člankih je s klinično natančnostjo analiziral prehod iz moderne v postmoderno in skrbno spremljal procese razpadanja starega sveta in nastajanja novega. Vedno je bil na strani »ponižanih in razžaljenih«, odrinjenih na obrobje družbe, na strani žrtev sedanjega ustroja sveta, ki jih je cinično poimenoval »kolateralna škoda«. V svetu, kjer odločajo le interesi, je bil njegov poziv k ravnanju v skladu z »zlatim pravilom« svetovnega etosa klic po človečnosti v razčlovečenem svetu. Zahteval je življenjsko držo in ravnanje v skladu z njo v vsakodnevnem življenju in pri (političnem) odločanju.

Breme zgodovine je po dveh stoletjih ideologij in (spodletelih) utopij prešlo na ramena posameznika, ki se bo moral sam bojevati za boljši in drugačen svet. To pa je Bauman, čeprav v analizah črnogled, počel vse življenje.