Zdravilna mlada kri

Zamisel je tako preprosta, da zbuja več dvomov kot navdušenja. Domnevni poživljajoči učinek mlade krvi na starajoče se in opešano telo se pogosto pojavlja v zgodovinskih knjigah v družbi drugih čudnih domislic, delno iz njega izhaja tudi vampirska mitologija. S takim nahrbtnikom je bila domneva o učinkovitosti mlade krvi za popravljanje škode, ki jo telesu povzroča staranje, še pred nekaj leti bolj ko ne stvar, o kateri se ni bilo mogoče resno pogovarjati. Danes je to tema resne znanstvene razprave. Dozdajšnji poskusi kažejo izjemne rezultate.

Za prvi opisani poskus medicinske uporabe mlade krvi velja primer umirajočega papeža Inocenca VII., ki naj bi mu bil njegov judovski zdravnik leta 1492 kot zdravilo predpisal kri treh dečkov. Seveda so vsi štirje umrli. Zgodovinarji so sicer glede zgodbe v dvomih, saj v njej vidijo nastavke antisemitizma.

Leta 1615 je nemški zdravnik Andreas Libavius pisal, da bi »se vroča in živahna kri mladega človeka izlila v starega kot vrelec mladosti ter odpravila vse njegove šibkosti«. Podatkov, da bi svoje hipoteze preizkusil v praksi, ni.

V desetletjih zatem so sledili prvi uradno dokumentirani poskusi transfuzije, sprva z živali na žival, nato pa tudi z živali na človeka. Nekaj ljudi je transfuzijo ovčje krvi dejansko preživelo, verjetno zaradi majhnih količin krvi. Vseeno pa so se zaradi slabih higienskih razmer in nepoznavanja krvnih skupin poskusi večkrat končali tragično in nadaljnje poskuse na ljudeh so prepovedali. K temu je z odločnim obsojanjem prenosa živalske krvi v človeka ključno prispeval Vatikan.

Prvo uspešno transfuzijo človeške krvi je opravil britanski porodničar James Blundell, z njo mu je leta 1818 uspelo rešiti življenje ženske s hudo poporodno krvavitvijo. Šele odkritje krvnih skupin na začetku 20. stoletja, za kar ima zasluge avstrijski zdravnik Karl Landsteiner, pa je transfuzijo spravilo z obrobja medicine na glavni oder.

K razvoju transfuziologije sta odločilno prispevali obe svetovni vojni. A vprašanja o pomlajevalnih učinkih mlade krvi so bila v tistem času dodobra potisnjena vstran.

Ruski zdravnik in revolucionar Aleksander Bogdanov, ki je leta 1925 v Moskvi ustanovil prvi znanstveni inštitut, namenjen transfuziološkim raziskavam, je sicer poročal o poživljajočih učinkih 11 transfuzij krvi različnih darovalcev, ki jih je dobil. Popravil naj bi se mu bil vid, izpadanje las naj bi se bilo upočasnilo. Pri tem starosti darovalcev sicer ni pripisoval posebnega pomena. Umrl je leta 1928, po transfuziji krvi študenta, ki je bil okužen z malarijo in tuberkulozo.

Sestavljanje možganov

Načela krvodajalstva so šla v smer anonimnosti darovalca. »V svetovnem krvodajalstvu velja, da mora biti darovanje prostovoljno, anonimno in neplačano. Isti hip, ko krvodajalec odda kri, izginejo njegovo ime, starost, rasa, vera,« pravi dr. Primož Rožman z Zavoda za transfuzijsko medicino. Bolnik nikoli (razen v izjemnih razmerah) ne ve, čigavo kri je dobil. To pa seveda preprečuje kakršnakoli opažanja o morebitnih različnih učinkih krvi mladih in starih darovalcev. Poleg tega so ti morebitni učinki, ko gre za življenje ogrožajoče poškodbe in bolezni, tako ali tako v drugem planu.

Tako bi tudi ostalo, če ne bi obstajal obskuren znanstveni postopek, ki se mu reče parabioza – združitev krvnih obtokov dveh živali. Francoski znanstvenik Paul Bert je v 19. stoletju to uspešno izpeljal tako, da je dvema podganama odrezal košček tkiva na boku in ju sešil skupaj, rano na rano. Poškodbe so se zacelile, žile so se povezale in živali sta vzpostavili skupen krvni obtok.

Možgani starih miši, ki so dobile mlado plazmo, so si opomogli. Nevronske povezave so se okrepile, nastajalo je več novih sinaps. Poskus je deloval tudi, ko so starim mišim vbrizgali plazmo mladega človeka.

Znanstveniki, ki so ta postopek uporabljali sredi 20. stoletja, so opažali zanimive učinke, če so skupaj sešili mlado in staro žival – stara je začela kazati znake pomladitve, mlada pa pospešek v staranju. Kljub temu je postopek zamrl. Obudili so ga šele v novem tisočletju na ameriški Stanfordovi univerzi. Tokrat se je zgodil odločujoči preskok.

Nevroznanstvenik dr. Tony Wyss Coray se je odločil poskusiti, ali je mogoče parabiozo preskočiti in enak učinek doseči s transfuzijo. Še posebej ga je zanimal učinek na možgane. Skupaj s skupino raziskovalcev je starim mišim vbrizgal plazmo (tekoči del krvi) mladih miši. Vsaki po deset odmerkov. Izsledki so ga osupnili. Možgani starih miši, ki so dobile mlado plazmo, so si opomogli. Nevronske povezave so se okrepile, nastajalo je več novih sinaps.

Sledile so še druge raziskave. Poskus so ponovili na miših, ki so genetsko nagnjene k propadanju možganov, kakršno je značilno za Alzheimerjevo bolezen. »Rezultati poskusov so bili osupljivi,« pravi nevrolog Zvezdan Pirtošek, ki je bil na kongresu ameriškega Združenja za nevroznanost v živo priča predstavitvi izsledkov. »Miškam so se razgrajeni deli možganov tako rekoč na novo sestavili. Ponovno so se oblikovale sinapse, ki so ključne za delovanje spomina.«

Poskus je deloval tudi, ko so starim mišim vbrizgali plazmo mladega človeka. Vse skupaj je bilo dovolj obetavno, da so na Stanfordu ustanovili spin-off podjetje Alkahest in začeli načrtovati raziskavo na ljudeh. Leta 2015 je Alkahest dobil močno kapitalsko injekcijo – polovico podjetja je kupila španska multinacionalka za proizvodnjo zdravil iz krvne plazme Grifols. »Želijo natančno določiti in izolirati tiste molekule iz mlade plazme, ki dejansko pomlajevalno učinkujejo na prejemnika,« razlaga Primož Rožman. »Namen raziskovalcev v naslednji fazi je določiti učinkovino, jo izolirati in nato po možnosti umetno sintetizirati. Predvidevajo, da bi tako lahko prišli do zdravila, ki bi nam življenje podaljšalo za približno četrtino, če bi ga jemali vsak dan, farmacevtsko podjetje pa bi s tem seveda služilo.«

A Rožman sam je do tega precej zadržan. »Na podlagi številnih raziskav, tudi naših lastnih, menim, da je staranje večfaktorski proces in žal eno samo zdravilo ne bo dovolj, da bi zajelo celoten spekter škode, ki jo staranje povzroča.« Več uspeha bi lahko pričakovali pri lajšanju specifičnih motenj, na primer pešanja spomina, meni profesor Pirtošek.

Slovenska raziskava

Raziskava na bolnikih z Alzheimerjevo boleznijo na Stanfordu je skoraj končana. »Ta mesec zdravimo zadnjega bolnika, nato pa bomo podatke začeli analizirati,« nam je povedal Tony Wyss Coray. »Za zdaj izsledki še niso na voljo. Upam, da jih bomo lahko objavili spomladi.«

Izvedba raziskave se je glede na prvotne načrte precej zavlekla. Interpretacija učinkov je veliko zahtevnejša kot pri miših. Ljudi pač ni mogoče »žrtvovati« in jim secirati možganov. Čisto mogoče je, da prenos postopka z miši na ljudi, kot že ničkolikokrat, ne bo uspel.

Stanfordske hipoteze so kljub temu zbudile pozornost raziskovalcev na Zavodu za transfuzijsko medicino. Predstojnik tamkajšnjega centra za razvoj naprednih zdravljenj dr. Urban Švajger se je odločil, da jih je vredno preizkusiti. »Trenutno smo v fazi pridobivanja dovoljenja etične komisije in usklajevanja s sodelujočimi raziskovalci.« Načrt je rekrutirati sto študentov in jih uporabiti kot darovalce krvne plazme za bolnike, ki se na Nevrološki kliniki zdravijo zaradi zgodnejših oblik Alzheimerjeve bolezni. Zanje skrbijo na kliničnem oddelku za bolezni živčevja, ki ga vodi Pirtošek. »Zamisel je na prvi pogled nenavadna, morda moteča, ljudje jo podzavestno povezujejo z vampirji; a naše odločitve morata narekovati le znanost in etika,« meni.

Treba je razumeti širši kontekst. »Alzheimerjeva bolezen je najpogostejša med nevrodegenerativnimi boleznimi, spremlja jo brezup, saj neusmiljeno briše tisto, kar je v nas najbolj človeškega.« Razvoj novih zdravil se je po nekaterih pomembnih dosežkih v prejšnjem stoletju tako rekoč ustavil. »Zadnjih 15 let nismo dobili nobenega novega učinkovitega zdravila. Na tem področju medicine vlada terapevtski pesimizem. Uporaba mlade plazme (oz. tistih zaščitnih rastnih faktorjev, ki se v njej s starostjo zmanjšujejo) je eden od poskusov preseganja pesimističnega razpoloženja.« Želi pa, preden začnejo raziskavo, počakati na izsledke s Stanforda. »Če bodo izsledki obetavni, smo pripravljeni, da bi po podobnem protokolu in ob strogem spoštovanju etičnih okvirov raziskavo opravili tudi v Ljubljani.«

Etika na preizkušnji

Če se izkaže, da je transfuzija mlade plazme tudi pri ljudeh enako učinkovita kot pri miših, bo to imelo posledice izjemnih razsežnosti, vsaj dokler ne najdemo boljšega načina za zagotavljanje snovi, ki so dejansko odgovorne za opazovani pomlajevalni učinek. Transfuzijska medicina bi se morala prilagoditi neizbežnemu povečanju potreb po plazmi, ki je že danes izjemno dragocen vir zdravil za številne bolezni. Ni si težko predstavljati grozljivega črnega trga z otroško krvjo. »Zagotovo se bodo, če se zdravljenje izkaže za učinkovito, pri tem pojavila tudi etična vprašanja,« se zaveda Urban Švajger. »Vendar moramo vedeti, da je majhnost Slovenije tukaj prednost. Veliko laže zagotovimo, da stvari ostanejo pod nadzorom. V zvezi s tem lahko omenim, ko je vodjo raziskave na Stanfordu recimo klical nekdo iz Brazilije, češ da mu lahko priskrbi velike količine mlade krvi, ne da bi pojasnil, kako.«

Trenutno je starost krvodajalcev v Sloveniji omejena na najmanj 18 in največ 65 let. »Ponekod so zaradi pomanjkanja krvi to starost že znižali za eno leto in največjo starost zvišali za eno leto,« pravi Primož Rožman. Glede na potencialno povečanje povpraševanja po krvi mladih darovalcev se utegne pojaviti pritisk na dodatno znižanje dopustne starosti. Rožman pri tem opozarja, da je pri mladem človeku, ki se še razvija, zelo pomembno, da tega razvoja ne motimo z odvzemanjem krvi. »Starostna omejitev je varnostni ukrep.«

Če se izkaže, da je transfuzija mlade plazme tudi pri ljudeh enako učinkovita kot pri miših, bo to imelo posledice izjemnih razsežnosti. Ni si težko predstavljati grozljivega črnega trga z otroško krvjo.

Načela krvodajalstva se utegnejo znajti na resni preizkušnji. Starost krvodajalca bo postala pomemben podatek, kri starejših darovalcev utegne postati manj zaželena. Pojavijo se lahko zasebne banke krvi, ki bi omogočale shranjevanje lastne krvi za uporabo v starosti. Nabor altruističnih krvodajalcev se utegne skrčiti zaradi skrbi za individualne koristi.

Po drugi strani pa bi seveda učinkovitost mlade plazme pri lajšanju težav, ki jih povzročajo nevrodegenerativne bolezni, pomenila velik korak naprej. »To bi bil sanjski scenarij,« pravi Zvezdan Pirtošek. »Danes imamo v Sloveniji 30 tisoč bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo. Čez 30 let jih bo trikrat več. Vsak tak bolnik potrebuje neprestano oskrbo. Ta je večinoma prepuščena družinam, čustveno že tako strtim partnerjem in otrokom; družba je do bolnikov in skrbnikov osupljivo neobčutljiva. To je katastrofa, ki se nam približuje in na katero nismo pripravljeni ne psihično kot posamezniki ne ekonomsko ali humano kot družba.«