Drago Demšar, 1942–2017

Ponavljaj za mano: »Kot smo vsi pričakovali ...« Da, tako me je Drago Demšar učil nastopati pred množico leta 1988 na Roški. Potegnil me je k sebi, trdo stisnil za bicepse, porukal in mi zabičal: »Franci, povedati moraš vse in nič, ker te bodo sicer zaprli, češ da si izdajal vojaške skrivnosti o dogajanju na sodišču. Povej, kaj se je zgodilo, ampak vedno začni stavek s ‘kot sem že pričakoval, je sodnik odločil, da se obtoženim pripor podaljša,’ ali pa ‘kot je znano, je tožilec zahteval maksimalno kazen’.« Da, skozi moja usta je takrat slovenski javnosti na Roški govoril Drago Demšar. Do takrat sva se že dobro spoznala, saj me je kot odgovornega urednika Mladine zastopal v vsaj desetih tožbah takratne države proti Mladini. Po nekaj letih skupnega boja za svobodo govora sem mu tako zaupal, da sem pred procesom JBTZ pri njem kuvertiral tudi svojo oporoko. Edino on je poznal njeno vsebino: da mora skupaj z mojimi brati doseči kazen za tiste, ki so me spravili v grob. Danes je to videti kot slaba šala, takrat pa res ni veliko manjkalo, da bi nas pospravili v vojaške marice in odpeljali gnit kam južno od Niša.

Drago je bil zame vedno pojem Advokata z veliko začetnico. Ker je bil razgledan in vztrajen, predvsem pa je znal res dobro nastopati na sodišču. Po svoje sem se ga celo sam nekoliko bal, saj je znal resnično grdo pogledati, predvsem če si izustil kaj bedastega.

Biti Drago Demšar v osemdesetih letih ni bilo lahko. Danes je to videti kot filmska epizoda, a takrat je bila življenjska vloga. Drago se je tega ves čas zavedal in nam je, mladcem z Mladine, Tribune in še od kod drugod, ne samo »držal štango« in »kril hrbet«, ampak je skupaj z nami ustvarjal projekte ter nas naučil ponosa in načelnosti. Včasih sem imel občutek, da se je v njem utelesil sam Kantov imperativ, saj mi je vedno znova ponavljal, naj vztrajam v svoji drži, ki je odgovornost urednika za svobodo javne besede. Kako zelo prav je imel in koliko napak smo posamezniki in vsa Slovenija storili prav zato, ker nismo bili načelni. V osemdesetih letih pa smo, in tega nam nihče ne more vzeti, skupaj z Dragom trdno vztrajali v razkrivanju nepravilnosti socialistične ureditve in se borili za človekove pravice ter demokracijo. Seveda so nam zaplenili Mladino, ampak nam je Drago že nekako svetoval, kako naj jo distribuiramo po delih, tako da nas ne bodo mogli zapreti. Seveda so nam prisluškovali, ampak nas je Drago inštruiral, kako naj se med seboj pogovarjamo v šifrah. Ne spomnim se primera, da ni našel rešitve. Drago torej ni bil samo The Advokat, ampak tudi mentor in odličen soborec. Večkrat se mi je zazdelo, da bi šel tudi sedet v zapor z mano.

»Ljudje smo zato, ker se ne strinjamo. Ljudje nismo ovce, zato moramo misliti različno,« mi je zabrusil kmalu po osamosvojitvi. Ob pijači sva delila občutek razočaranja, ker smo namesto izpolnitve pretiranih pričakovanj dobili kruto realnost, politične stranke in capljanje na mestu. Ob tisti priložnosti mi je očital, da sem se »prodal«, jaz pa sem njemu navrgel, da je postal »rigiden desničar«. Nakar sva ugotovila, da pač misliva različno.

Drago Demšar je za demokracijo v Sloveniji naredil veliko več od tistih, ki se trkajo po prsih. Bil je prava mora tedanje oblasti. Ni bil samo Mladinin advokat in pravni svetovalec v procesu proti JBTZ. Bil je pravna podpora procesu, zaradi katerega gremo danes lahko na svobodne volitve, saj je pomagal pri razvoju demokratičnih medijev, pomagal je družbenim gibanjem, Odboru za varstvo človekovih pravic in vsemu, kar je slišalo na besedo demokracija.

Močni glas Draga Demšarja bo v slovenski zgodovini odmeval glasno in večno. Tako kot je nekoč odmeval na Roški po njegovem nareku: »Kot smo vsi pričakovali ...«