Človek z masko

»On nosi masko, ki se ji obraz prileže.« – George Orwell, Ustreliti slona

Lani novembra, v času Svetovnega foruma za demokracijo v organizaciji Sveta Evrope, sem se dva dneva bolj ali manj kot popolnoma pasivni opazovalec potikal po Palači Evropa evropskega sveta, iz ene v drugo konferenčno dvorano, in se resnično naposlušal govorov in razprav o stanju demokracije in pomembnosti izobraževanja pri njenem zagotavljanju. Popoldne drugega dne sem imel počasi že vsega dovolj, še najbolj pa lastnega cinizma, katerega vzhajanje, čeprav morda logično glede na širši kontekst dogodka (vse to se je namreč dogajalo na predvečer ameriških predsedniških volitev), je postajalo popolnoma nekonstruktivno. Odpravljal sem se ven, na večerni sprehod do hotela, mimo vseh tistih ambasad velikih in vplivnih držav, ki domujejo v luksuznih, starih meščanskih vilah na Avenue de la Liberte, ko me je nekaj, neki notranji občutek za obveznosti morda, preusmeril še na zadnjo delavnico, čeprav se je moj cinični jaz, zdaj že popolnoma razpuščen in zunaj nadzora, posmehljivo zmrdoval že ob samem njenem naslovu. Lightning talks. Še ena od terminoloških pogruntavščin marketinških frikov in gurujev, še ena privlačna fraza, ki se prime, še en nov dizajnersko brezhiben paket, v katerega bomo lahko pakirali najrazličnejši bulšit in ga prodajali na konferencah in seminarjih.

Ampak, vsemu cinizmu navkljub: splačalo se je.

Za govorniški pult je stopila mlada ženska, pokrita s črnim hidžabom. V naslednjih petih minutah nam pokaže, da hidžab, ki ga nosi, ni ovira niti njeni emancipaciji, niti vednosti, niti omiki, še najmanj pa razsvetljenosti. Alaa Murabit je Kanadčanka, zdravnica, in pri svojih sedemindvajsetih že visoka predstavnica Združenih narodov, zagovornica trajnostnega razvoja. Ni rekla let’s cut the bullshit, vsaj ne dobesedno, pa vendar prav teh nekaj besed najbolje povzame njen nastop, ki je bil v programu sicer naslovljen Moč sočutja, v resnici pa je govorila o nečem drugem. O dvoličnosti. In to predvsem naši, evropski. O dvoličnosti tristotih milijonov, ki smo se potuhnili v toplino in udobnost evropskega dvoma in prestrašeni ne upamo niti skozi lino pogledati, kdo tako glasno trka na naša vrata, kaj šele, da bi jih morda odprli.

Alaa Murabit je izvrstna govornica: na točki, ko je njen očitek na vrhuncu, premolkne in neprijetni tišini dovoli, da naredi svoje. Da nam pordi lica in poglede skloni v tla. Zaradi sramu.

»Resnično sem si želela danes stopiti pred vas in navdihnjeno govoriti o pomembnosti sočutja. Kako nas lahko sočutje naredi boljše. Boljše politike, boljše diplomate, boljše učitelje. Pa ne morem stati tukaj in ostati v dobri veri, če ne povem, kako globoko in v temelju sem razočarana. Razočarana nad dejstvom, da nam ne uspe vzdržati na bistvenih načelnih pozicijah, in to tistih, katerih oznanjevalci si domišljamo, da smo. Če ne bomo pazljivi, bo Konvencija o statusu beguncev umrla prav tu, kjer se je rodila. V Evropi. Če namreč ne sprejmemo tega, da si prav vsak posameznik na Zemlji zasluži tisto, kar si sami želimo zase in svoje otroke, in če tu, v Franciji in drugih evropskih državah, ljudje oziroma otroci zaradi barve svoje kože ali pa zato, ker bežijo pred vojno, za katero smo tudi mi še kako odgovorni, nimajo niti vstopa v učilnice, potem vsi skupaj nismo nič drugega kot dvoličneži.« Izvrstna govornica je Alaa Murabit, zato na tej točki, ko je njen očitek na vrhuncu, premolkne in neprijetni tišini, ki para ušesa vsem, kar nas je v občinstvu, dovoli, da naredi svoje. Da nam pordi lica in nam poglede skloni v tla. Zaradi sramu. Dvoličneži. Smo res?

Koliko izmed nas, ki si bomo v naslednjem trenutku ogreli dlani z močnim aplavzom, nekateri ga bodo pospremili še z odobravajočimi vzkliki, misli z vsemi temi visoko letečimi besedami in znanstveno do potankosti razvitimi teorijami o človekovih pravicah, o demokraciji, čisto zares in čisto do konca?

Koliko pa nas je tu takšnih, ki nam je ukvarjanje s človekovimi pravicami, razpravljanje o njih na načelni ravni, samo priročna niša bodisi za doseganje osebne karierne rasti bodisi za hranjenje lastnega ega intelektualne superiornosti nad nevednimi kmetavzarskimi množicami?

Težko je reči. Odgovor na to vprašanje bi namreč zahteval precej iskrenega introspektivnega kopanja po najskritejših in najtemnejših kotičkih lastnega jaza, nekakšno pot v id, zato je, vsaj kar se mene tiče, najbolj pošteno reči: ne vem. Res ne vem, ali sem v resnici tu zato, ker mi gre tako zelo za stvar samo (človekove pravice, demokracijo), ali pač zato, ker je Strasbourg mesto, v katerem je lepo prebiti tri jesenske dneve, in ker je milje ljudi, ki se s temi vprašanji ukvarjajo, načeloma fajn in so prijetna družba. Tako bom recimo na povabilo Matjaža Grudna, najvišje rangiranega Slovenca v administraciji Sveta Evrope, še isti večer imel priložnost v nostalgičnem vzdušju Cinemaa Odysee, art kina v centru Strasbourga, na podelitvi nagrad organizacije Novinarji brez meja v živo videti Cana Dündarja, turškega novinarja, ki se pred dolgo roko Recepa Erdogana skriva na neznanem naslovu, nato pa še pojesti vrhunsko kračo v gostilnici s pristno alzaško hrano, v kateri naj bi se v letih, ko se je začel rušiti berlinski zid, sestajala Kohl in Mitterrand. Ni slaba stvar, tale boj za človekove pravice, če dobro pomislim.

Mar ni ravnatelj osnovne šole, ki so mu prerezali gume na avtomobilu, naredil prav tega, kar je dolga leta predaval Miro Cerar, specialist za človekove pravice?

Podobno si je vsa tista dolga leta, ko je o njih in o etiki v pravu predaval doma in v tujini (neštetokrat verjetno prav tu v Palači Evropa), moral misliti tudi Miro Cerar mlajši. In vendar je moral verjeti, da misli čisto zares, brez zadržkov in brez pogojnikov. Težko bi sicer vsa ta leta lajnal isto zgodbo, jo prodajal generacijam študentov, poslancev, ministrov in tudi tistim najmlajšim, po osnovnih šolah, težko bi živel sam s seboj, če bi bilo kako drugače. Kot to zase verjamem jaz in kot to, v tem trenutku, gotovo verjamejo vsi, ki z mano, glasno in odobravajoče ploskajo Alai Murabit. Zgolj redkim izmed nas pa bo dana možnost, da to svoje prepričanje preverimo na neki resnični veliki preizkušnji. Recimo, kaj pa vem, preizkušnji opravljanja izvršne, ministrske, premierske ali pa predsedniške funkcije v državi, ki leži nekje na begunski poti, vmes med peklom porušenega doma in domnevno odrešitvijo ciljne, gospodarsko uspešne, odprte in solidarne, države (kakršno so begunci dolgo videli v Nemčiji, za kratek in razsvetljen trenutek pa je v to njihovo vizijo verjela celo sama Angela Merkel). Politične moči in oblasti namreč ne gre jemati zlahka, ne gre ju podcenjevati. Mnogim sta že zlezli pod kožo, kljub njeni debelini, kljub humanosti njene povrhnjice, demokratičnosti usnjice in liberalnosti podkožja, naravnost do njihovega krvavega, banalnega, profanega, egoističnega ali narcisoidnega bistva. Zato za nikogar izmed nas, ki s človekovimi pravicami načelno mislimo resno, ni mogoče dati roke v ogenj, za nikogar ni vnaprejšnjega jamstva, da mu soji žarometov, rdeče preproge, lesk diplomatskega parketa in ne nazadnje občudujoči pogledi naših najbližjih sodelavcev in sodelavk ne bodo prišli do živega. Da posledično begunskih kolon ne bo videl izključno kot dejavnik, ki, zaradi nelagodja oziroma strahu, ki ga vzbujajo pri večini prebivalstva in s tem povezanega vznika njemu konkurenčnih populističnih politik, ogroža njegovo oblastno pozicijo, ampak kot ključni izziv svojega mandata, ki se ga bo lotil znotraj pravnega, demokratičnega in liberalnega operacijskega sistema, ki si ga je v vseh teh letih pridno nalagal in osveževal. In bo razvlekel rezilno žico vzdolž južne meje. In bo zagovarjal čudno kupčijo z ljudmi s Turčijo. In bo predlagal sprejem novele Zakona o tujcih, ki pod določenimi pogoji suspendira veljavo mednarodnega prava in tudi našega ustavnega reda, tistih dveh temeljev, na katera je vsa ta leta prisegal. Ko bodo prerezali gume na avtomobilu nekemu ravnatelju osnovne šole zgolj zato, ker je ta resno vzel vse tisto, o čemer mu je vsa ta leta pisal in pridigal, in je vpisal begunske otroke iz Sirije v svojo osnovno šolo, na kateri je morda nekoč, preden je postal premier, celo sam predaval, bo tisto noč morda nekoliko slabše spal. Preganjalo ga bo vprašanje, ali morda ni v strahu pred vznikom populizma najprej s postavitvijo rezilne ograje in nato še s spremembami Zakona o tujcih za primer apokalipse, namesto da bi jim vzbudil občutek varnosti, ljudi v resnici na smrt prestrašil, jim vzpostavil sovražnega drugega, begunca iz Sirije, in s tem sam vlival trdne temelje populizmu, pod okrilje katerega se prestrašeni ljudje radi zatečejo. Morda se bo v tej prečuti noči vprašal, ali je bilo res taktično smiselno sprejemati na zalogo zakon, ki vzpostavlja pravno podlago za nespoštovanje prava. Kdo to v resnici potrebuje? Pravi avtokrat, diktator verjetno ne, ta se bo v izjemnih razmerah, soočen z množicami beguncev, na ustavni in evropski pravni red preprosto požvižgal. Orwellov človek z masko pa zagotovo.