Skok naprej

Hotel Planinka
Plac 7, Ljubno ob Savinji
Tel.: 03 583 42 55
Planinka je razcvetena vsak dan od 8. do 22. ure.

Ambient:
ker smo tu med gozdovi, je jasno, da v jedilnici prevladuje les, a je ta prijetno svetel; kot celoten vtis in razpoloženje

Napitki:
kratka, vendar izbrana vinska karta z zelo zmernimi cenami: steklenica Ščurkove stare brajde za manj kakor 35 evrov je več kot ugodno

Dostopnost:
parkirajte na trgu ob hotelu ali pred njim; gibalno ovirani se boste morali nekako prebiti še čez stopnico ali dve

Fino:
jagnječje zarebrnice
račje prsi

Ne tako fino:
tu in tam kakšna ponesrečena zamisel in sezonski kiks

Selekcijski pethodni meni v Planinki stane 30 evrov.

»Že mogoče, da ni velikanka, ampak meni se vseeno zdi velikanska,« je, cepetajoč s premrlimi nogami, osebni pogled na velikost naprav za smučarske skoke na bregu Savinje razkrival vodja Konzumovega revitalizacijskega inkubatorja in inšpekcijo ob tem začel priganjati v toplo zavetje restavracije na glavni ljubenski trg postavljenega hotela Planinka. Ta zadnje čase pod novo, mlado in zagnano komandantsko roko in ob pomoči svetovalnega partnerstva z ekipo bruseljske mišelinarce La Truffe Noire ob klasično gostinsko ponudbo korajžno postavlja tudi ambicioznejše krožnike.

No, z rečjo, ki so jo na mizo prinesli še pred začetkom guštiranja prikupno zastavljenega degustacijskega menija, so si skoraj zapravili pozitivne kredite, ki so jih dobili zavoljo pozorne in pristne prijaznosti ob prihodu: simpatični solati iz radiča in hobotnice (s serijo butičnih Lisjakovih olivcev) priložiti stiroporast rižev kreker je pač za kakršenkoli resen obrat (razen kakšnih sadističnih detox toplic) deplasirano, sploh ker je bila na mizi košarica odličnih raznosortnih kruhov. Od tu naprej pa razlogov za zadovoljstvo ni manjkalo, začenši s krasnim, lepo odrezanim, začinjenim, odišavljenim srninim karpačem, potresenim z ostrim staranim parmezanom, in končavši s sicer ne ravno inventivnim, a natančno pripravljenim in všečnim čokoladnim suflejem z obvezno sladoled/sadna omaka opremo.

Vmes smo še malo spoznavali favno lokalnih host in nje uporabo v kulinariki: rustikalna divjačinska pašteta je bila v skladu s klasično francosko šolo odeta v maščobni plašček, zraven pa smo mazali dve sorti sladkastih kondimentov – osvežilno, malo redkejšo figovo marmelado in precej bolj koncentriran in močen (skorajda že džem) zvarek iz rdeče čebule. Porovo juho sta iz povprečja dvignila ljubek maskarponejev žličnik, povaljan v hrskajočem drobljencu, in vanj zapičena tanka rezina sušenega kruha; krasen, rožnat in sočen jagenjčkov kotlet z rožmarinovo drobtinasto skorjo pa kakšnega liftinga niti ni potreboval – spirirana buča in nekaj rezin popečene zelenjave je bilo čisto dovolj. Še bolje bi bilo, če bi ta zelenjava bolj odražala duha časa – zelene in rdeče sveže paprike pač sodijo v toplejša obdobja leta. Isto pripombo apliciramo še na sicer obrtno všečno na majcene kockice nasekljan ratatuj, ki pa je bil le droben dodatek trem bolj glavnim rečem na verjetno najboljšem krožniku naše vizitacije: sočnemu fileju račjih prsi, hrustljavo zapečenim polentinim pogačicam in s šalotkino omako lepo oslajenemu zmehčanemu vitlofu.

Restavracija Planinka je na vsak način dobrodošel dodatek v raziskovanju smernic sodobne zahtevnejše kuharije na onem koncu domovine sicer precej osamljeni Martini iz Raduhe. Tu in tam jih sicer še malo odnese in zanese, a volja za učenje in raziskovanje je očitno tu. Če bodo poleg že prisotnega gostoljubja in prijaznosti zmogli še dovolj vztrajnosti in natančnosti, gre vse skupaj lahko samo še na bolje.