Združena levica

Če pogledamo zadnje premike na evropskem političnem prizorišču, opazimo tudi dva pozitivna procesa, ne le vse večjo fašizacijo in razcvet populističnih strank. Na eni strani nekakšno treznjenje celotnega političnega prostora, potem ko je bil izvoljen človek, ki je že karikatura novega fašizma in populizma, torej ameriški predsednik Donald Trump. Kot da so se ljudje začeli spraševati: mar res, sem res tako jezen, da bom štiri leta gledal enega od njih? A drugi proces je pomembnejši, začel pa se je po lokalnih berlinskih volitvah, po katerih je na nemški lokalni ravni prišlo do prvega resnega povezovanja med SDP, nemškimi socialdemokrati, in Die Linke, novo levico. S tem je bil prebit zid med novo in staro levico v državi, ki ima tudi na strankarski ravni vpliv na celoten evropski prostor.

Seveda po vsej Evropi nove in stare leve stranke še vedno gradijo na medsebojnem nesodelovanju. V večini držav svojo držo najprej dokazujejo prav s tem, da zavračajo – eni novo levico, drugi staro levico. Še več: raje puščajo na oblasti konservativce in njihovo neoliberalno agendo, kot da bi se začeli povezovati. A zakaj? Najprej zaradi prepričanja, da si to želijo volivci, da to ohranja njihovo različnost. Toda zdaj se je v Nemčiji zgodilo tole: prihajajoči voditelj socialdemokratov, dosedanji predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz, je ob politični vrnitvi v Nemčijo napovedal, da je privrženec sodelovanja z Die Linke, še več, naredil naj bi vse, da bi v prihodnji nemški vladi bili socialdemokrati, Die Linke in zeleni. In posledica? Priljubljenost socialdemokratov je poletela v nebo. V enem tednu je na političnih stavnicah Socialdemokratska stranka po letih stagniranja prevzela prvo mesto, prehitela konservativno koalicijo Angele Merkel, Die Linke in zelenim pa ta vzpon ni škodoval. To pač hočejo volivci: levo vlado. Takoj ko se je resna ponudba pojavila, so jo zgrabili z obema rokama.

V Sloveniji še nismo v tej fazi, a premiki v Nemčiji bi utegnili dati misliti tudi slovenskim socialdemokratom in Združeni levici. Slovenski socialdemokrati so nehali vihati nos nad Združeno levico, modro ravnajo. Več težav je na drugi strani. Združena levica dejansko v tem trenutku obstaja le kot sicer zelo uspešna poslanska skupina, ki ji uspeva, v vlogi opozicijske »stranke«, skozi parlament spraviti veliko dobrih projektov, kar se pozna tudi na priljubljenosti med volivci. Formalno pa te stranke kakor da ni – kuhali so juho, naredili pa brozgo. Najbolj je zavozila ključna stranka, Iniciativa za demokratični socializem. Najprej sta se na kongresu in javno med sabo diskvalificirali liniji dejanskih očetov stranke, Luka Mesca in Roka Kogeja. Kogej je hotel voditi stranko, spregledal, da je Mesec premočen, da bo torej njegova zmaga, če nista na isti strani, lahko samo uničenje stranke. In to je res dosegel. A zmaga je pirova. Namesto da bi se umaknil in bil danes raje vodilni mladi politični intelektualec, je skupaj s privrženci zgrmel v politično in javno anonimnost ter obveljal za rušitelja. To tudi je, kar je dejansko škoda, šlo je za politika izrednih potencialov. A na drugi strani Mesec prav tako ni znal ustaviti svojih apetitov in ugotoviti, da mora glede na razmere s somišljeniki pač zapustiti IDS kot formalno tvorbo, ker imajo njegovi dolgoletni somišljeniki enake pravice do te stranke, ter ustanoviti novo Združeno levico in povabiti k včlanitvi v novo stranko privržence po vsem političnem prostoru. Je obe strani morda premamil denar, ki stranki pripada na podlagi volilnega izida?

Zdaj se notranji boji nadaljujejo, absurdni in neumni, vmes obupujejo v stranki TRS, Delavska stranka se je oddaljila in je registrirala eno od oblik imena Združena levica – vse je narobe. Toda pri vsem skupaj gre le za formalno obliko in seveda denar, ki strankam pripada na podlagi preteklih političnih uspehov.

Združena levica ima politični kapital. Ima močne voditelje. Formalno pa kot stranka ne obstaja. Vse, kar morajo v njej narediti, je, da se sprijaznijo, da vsega, kar so ustvarili, ne morejo prenesti v novo stranko. Del kapitala, tudi političnega, bo pač ostal v starih tvorbah.